V Italiji so se različni tokovi Delavske avtonomije angažirali v interpretaciji dejstva, ki se ga ne da zanikati: nastanek novega delavskega sveta, še posebej na margini, nepovraten razvoj precejšnjega dela populacije, ki po definiciji uhaja procesom garantiranega dela. To imenujejo "negarantirani", "prekerni delavci", "črni delavci", "študentski delavci". (...)
Radikalna levica in družbena gibanja so tokrat predvideli prihodnost. Ko je Grčija z zmagoslavnimi praznovanji vstopala v evroobmočje, smo svarili, da bo zaradi velikanske neenakosti med dobro razvitimi ekonomijami na severu Evrope (kakršna je Nemčija) in razmeroma šibkim evropskim jugom (kot je Grčija) v kombinaciji s konzervativnim političnim ravnovesjem (...)
Literarni večer v v baru Open, ki je potekal v sklopu Tedna parade ponosa in sovpadel z letošnjim dnevom državnosti, je s palicami, baklami in kamni prekinila večja skupina zamaskiranih atentatorjev. V aktu strahopetnega sovraštva, v katerem so napadalci vzklikali „smrt pedrom“, je bil ranjen aktivist Mitja Blažič. Lahko bi porekli, da gre pač za še en napad (...)
Zdi se, da premišljevanje sedanje krize logično vodi k raziskovanju hipoteze delavske oziroma proletarske neodvisnosti. Kriza oblike finančne komande nad globalno proizvodnjo in menjavo pravzaprav razkriva, v kolikšni meri je subjekt dela oziroma proletarski subjekt zaklenjen v kapitalu, ki je po zadnji krizi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prevzel (...)
Tako zgodovinski kot aktualni fašizem je reakcija na željo mnogoterosti po svobodi, enakosti in pravicah. Fašizem skuša to željo zatreti. Zato je edini učinkovit odgovor na fašizem organiziranje množičnega političnega gibanja za svobodo, enakost in pravice. Antifašizem zato ni reakcija na vzpon fašizma, ampak je akcija – organizacija osvobodilnega boja. Formacija (...)
Delavski razred je po letu 1968 podvržen dvema procesoma razkroja, kot produktivni subjekt in kot model subjektivacije konfliktov v kapitalizmu. Boji manjšin (žensk, homoseksualcev, imigrantov), ki so se razvili po tem letu, so nosilci ne zgolj novih vsebin, temveč tudi drugačnih odnosov subjektivacije in novih razmerij z državo in institucijami. Po Gillesu (...)
Upiranje je ustvarjanje. Strategija boja prekernih je samoovrednotenje izven in proti mezdnemu režimu. Pogovarjati se je treba o taktikah. Kapital ne more drugače, kot da kolonizira sfero razpoložljivega časa, sfero ne-dela, ki je postala poglavitna podlaga družbenega bogastva. Ta kolonizacija je prekerizacija. Pomeni predvsem blokiranje novih produktivnih (...)
Komunizem kot minimalni cilj Tako revolucionarna kot reformistična tradicija sta od Bernsteindebatte naprej smatrali socializem kot obdobje tranzicije od kapitalizma h komunizmu (ali v socialdemokratski terminologiji postkapitalizmu) in potemtakem kot od obeh neodvisen koncept. Da so socialni demokrati takoj zapustili teren utopije, da bi se prepoznali (...)
Da bi razumeli razsežnost pojma prekernost, moramo uporabiti več analitičnih sond: a.) Prekernost označuje modulacije mezdnega režima. Po Deleuzu lahko rečemo, da se je kalup mezdnega dela spremenil v modulacije mezdnega dela. Namesto kalupa stalnih in garantiranih zaposlitev imamo fleksibilne, začasne in prekerne oblike zaposlitve. Iz te perspektive se (...)
Kontekst razprave Razprava o dohodku prihaja v ta prostor ob pravem času. Najnovejše reforme zahtevajo od novih političnih subjektivitet, ki nastajajo iz nasprotovanja neoliberalni globalizaciji, da skujejo instrumente za intervencijo v prihajajoče vroče politično obdobje. Instrumenti, katere je treba iskati, pa morajo biti sposobni zavrniti vsiljene pogoje (...)