Delavski razred je po letu 1968 podvržen dvema procesoma razkroja, kot produktivni subjekt in kot model subjektivacije konfliktov v kapitalizmu. Boji manjšin (žensk, homoseksualcev, imigrantov), ki so se razvili po tem letu, so nosilci ne zgolj novih vsebin, temveč tudi drugačnih odnosov subjektivacije in novih razmerij z državo in institucijami.

Po Gillesu Deleuzu in Félixu Guattariju, ki sta natančno definirala pojma, manjšin in večin ne definira število, saj je lahko manjšina (na primer ženske) številčnejša od večine (moški). »Večino določa model, ki se mu je treba prilagoditi. Medtem ko manjšina nima modelov, ker je postajanje, proces. Manjšina ustvari modele, ko hoče postati večinska, ali ko je prisiljena, da se opremi z modelom, ki je nujen za njeno preživetje (da bi postala priznana, da bi predpisala pravice, da bi imela status).«

Boji imigrantov, žensk in homoseksualcev se organizirajo okrog »dvojne naloge« : zavrnitve »večinskega standarda«, ki definira politično, seksualno, kulturno, produktivno identiteto v kapitalistični družbi, in nujnosti prepoznanja s strani tega istega modela, torej nujnosti »samopoimenovanja« in podelitve identitete (četudi »manjšinske«). S tem ko proizvajajo nove družbene odnose, nove oblike življenja, nove senzibilnosti, se ti boji vključijo v strategije »ločitve« in »pogajanj«, ki istočasno ali alternativno delujejo nasproti državi in njenim institucijam. V vseh primerih postavljajo problem odnosa med bojem, subjektiviteto in institucijami na drugačen način, kot je to tradicionalno počelo delavsko gibanje.

Radikalna novost boja »brezposelnih« je morda v dejstvu, da ima vse značilnosti (in strategije) manjšinskih bojev, toda tokrat na terenu dohodka (družbene mezde).

Proces nepredvidljive subjektivacije

Skupna značilnost vseh manjšinskih bojev je strategija prevzetja podrejene »identitete«, da bi jo presegli v »procesu« nepredvidljive subjektivacije. Nekoč so se tudi revolucionarni delavci konstituirali v gibanje, da bi se uničili kot razred. Na določen način lahko boje brezposelnih interpretiramo kot radikalizacijo dinamik boja manjšin. Dejansko se v tem primeru »identitetni« element (biti ženska, biti homoseksualec), ki je nujno v izvoru gibanj manjšin, predstavlja izključno kot podrejenost. Da bi se organizirali, morajo brezposelni in prekerni nujno prevzeti »identiteto«, proti kateri se istočasno borijo. Popolnoma upravičeno zavračajo identiteto, ki jim podeljuje ne samo ekonomski status revežev in nadizkoriščanih, ampak jih podredi tudi dispozitivom podrejanja in etatistične individuacije.

Boj za dohodek se sooča s težavami vseh bojev manjšin: kako prevzeti podrejeno identiteto (biti brezposeln, biti prekeren) ne da bi se pustil ponovno zapreti v novo klasifikacijo, v nov status revščine? Kako narediti iz »dohodka za vse« predpogoj za zlom podvrženosti produktivne družbene »moči«, za zlom discipline podjetja in etatistične podreditve in ne pogoj za preživetje »izključenih«?

Da bi država funkcionirala potrebuje, kot vse reprezentativne institucije, modele molarne in kodificirane identitete. Na terenu »dela« in distribucije dohodka je že dolgo tega mezdno delo postalo večinski model kapitalistične družbe.

Delavski razred je prenehal biti revolucionarni subjekt (in marksizem revolucionarna teorija) takrat, ko so njegove organizacije opustile »ukinitev mezdnega dela« kot politični program. Namesto da bi stremele k »uničenju« delavskega razreda, so organizacije delavskega gibanja iz mezdnega dela naredile nepresegljiv »model« vsake subjektivacije. Delavski razred in njegove organizacije so na ta način postali močni »instrumenti integracije«. Če je bila ta integracija v slavnih tridesetih letih »dinamična«, ker je v zameno nudila kupno moč, je po zatonu »fordizma« zgolj represivna in dobesedno »reakcionarna«. Prispeva k reprodukciji »večinskega modela«, ki je vedno bolj prazen.

Država in večinski modeli ne morejo dopuščati »dvoumnih odnosov«, v katerih se konstituirajo gibanja manjšin. Imigranti so na primer »med« njihovo izvorno kulturno identiteto in identiteto države, ki jih je »sprejela« in katere ne morejo niti nočejo popolnoma sprejeti. Biti »med« eno in drugo identiteto označuje ženske, homoseksualce, na drugačen način pa tudi prekerne, ki so med nezaposlenostjo in zaposlitvijo. To »med dvema«, ki je trenutek trpljenja pa tudi ustvarjalnosti, posledica krize in »linije bega«, mora biti izbrisano: imigrant se mora integrirati v model državljanstva, prekeren v mezdni model.

Majhna težava, ki zagotavlja dolgo prihodnost tem bojem, je v tem, da je večinski model državljana, dela, da ne govorimo o seksualni identiteti in o odnosih oblasti, ki jih vsebuje, v strukturni krizi.

Vsaj virtualno je ves svet »med« enim in drugim. Med brezposelnostjo in zaposlitvijo. Med različnimi kulturami, med različnimi seksualnimi identitetami, med različnimi procesi subjektivacije. Nasprotno pa »večinska« zaposlitev, državljanstvo in seksualnost, s subjektivitetami, ki jih ti »modeli« proizvajajo, zadeva vse manj ljudi na Zahodu in toliko bolj po svetu.

Proti individuaciji in etatistični podreditvi

»Družba podpore« in garantiran dohodek, ki bo vedno bolj posploševal njeno načelo, sta postala nova pošast, ki straši po Evropi (dixit Lionel Jospin). Vendar je treba enkrat za vselej reči, da je kategorija »podpore« popolnoma preživela. Vedno je razširjala oblike kontrole mobilnosti in življenja populacije, predvsem »manjšinskih populacij«.

Pomnožitev statusov revežev in prekernih povzroča vzporedno pomnožitev institucij, dispozitivov in osebja kontrole, ki spremljajo vsako razdeljevanje denarja. Brezposeln, revež in prekeren niso »podpiranci«, temveč so »podložniki«, podvrženi tehnikam podrejanja in individuacije, ki se po Foucaultu »izvajajo nad neposredim vsakdanjim življenjem, posameznike razporejajo v kategorije, jih določijo v njihovi lastni individualnosti, jih priklenejo na njihovo identiteto, jim vsilijo zakon resnice, ki ga morajo spoznati in ki ga morajo v njih spoznati drugi«. Dohodek, stanovanje, izobrazbo, identiteto, duševnost, odnose teh populacij vzame v svoje roke truma socialnih delavcev, ki intervenirajo v okviru tistega, kar je Foucault definiral kot »vladanje prek individualizacije«. Država ne odloča zgolj o financiranju dohodka, temveč vzpostavi resnične »dispozitive proizvodnje podrejenosti« in »reprodukcije življenja« za tiste populacije, ki so zunaj »mezdnega modela«.

Če to drži od začetka kapitalizma, potem danes toliko bolj velja, da kontrola manjšinskih populacij, mnogo bolj kot mezdni model, predstavlja postajanje celotnega sveta. Meje prekernosti, revščine in brezposelnosti so mobilne in na različne načine zadevajo ves svet.

Osemdeset odstotkov novih zaposlitev predstavljajo »atipične« delovne pogodbe, kar pomeni, da se model mezdnega odnosa vse bolj potiska iz sredine in da sta brezposelnost in stabilna zaposlitev zgolj skrajnosti, meje trga dela, ki nenehno množi statuse »prekernosti«. V resnici je ves svet ujet v tej modulaciji med dvema skrajnostima, vedno na meji med »vključenostjo« in »izključenostjo«, med prekernostjo in varnostjo, med mezdo in dohodkom.

S politikami podpore pri zaposlovanju so dispozitivi etatistične proizvodnje individuacije in podrejanja vstopili v »privatni« svet podjetja. Država prek uvedbe mladih skozi delo, ekonomskega zdravljenja brezposelnosti, aktivne podpore pri zaposlovanju, spreminja mezdno delo v »podpirano« delo, ki je zagotovo bolj »subvencionirano« od prekernosti in brezposelnosti. »Zaposlitev« ima vedno bolj hibriden status, med zasebnim in javnim pravom, med privatno ekonomijo in državno intervencijo. V drsenju od mezdnega dela k zaposlitvi funkcionar na fantazijski način mnogo bolj od delavca v privatnem sektorju predstavlja nov večinski model zaposlitve. Na fantazijski način zato, ker so funkiconarji že v stavkah leta 1995 povedali, kaj mislijo o njihovih »privilegijih«, državi in javnih storitvah.

Hudo bi se torej motili, če bi mislili, da so politike aktivne podpore pri zaposlovanju »produktivne« in da so izdatki za revne, prekerne in manjšine »podpora«.Od brezposelnosti prek prekernosti do zaposlitve gre za eno samo in isto politiko modulacije in regulacije produktivne družbene sile, ki prekerizira in destabilizira ves svet; to je politika, ki uzakonja prelivanje iz enega statusa v drugega, prehode iz enega pogoja v drugega, iz ene identitete v drugo, v skladu z ekonomskimi zahtevami in zahtevami družbene kontrole.

Soočeni s socializacijo produktivnega sodelovanja, ki več ne sledi obrisom podjetja, se uravnavanje populacije (kar je Foucault imenoval »bio-oblast«) in uravnavanje trga dela vedno bolj prekrivata.

Boji brezposelnih in prekernih za dohodek so lahko nevarni, ker proti državni družbeni regulaciji postavljajo tako socialno kot globalno zahtevo. In predvem zato, ker kažejo, da je zavračanje podreditve državi, kot tudi zavračanje podvrženja dicsciplini podjetja, en in isti teren boja in možne rekompozicije.

Proti vpreženju življenja v delo

Ali postajajo zahodne družbe podpirane družbe? Če morajo tudi zaposlitev vse bolj financirati javne investicije (glej zakon o 35 urah), ali postajamo podpiranci? Sklep je treba obrniti in priznati, da je produkcija na tej stopnji kapitalističnega razvoja družbena produkcija (»bio-politična«).

Boji manjšin nam govorijo o pogojih proizvodnje nove družbene narave »produktivne moči« mnogo bolje od ekonomistov, sociologov in zgodovinarjev, med katerimi so nekateri danes ponovno odkrili »delo« in mu pripisali osrednjost.

Boji žensk nam govorijo o družbenih pogojih proizvodnje subjektivitete in njenih semiotično-lingvističnih, kreativnih, relacijskih zmožnostih, kot tudi o stroških njene reprodukcije, ki jih še vedno skoraj izključno prevzemajo ženske same (vzgoja, izobraževanje, upravljanje »življenja«).

Gibanja homoseksualcev (kot nedavni boji medicinskih sester) nam govorijo o družbenih pogojih proizvodnje teles in afektivnih sil in o njeni kontroli prek medicine in znanosti.

Boji imigrantov nam govorijo o družbeno-ekonomskih, kulturnih in subjektivnih pogojih proizvodnje mobilnosti. Boji brezposelnih in prekernih nam govorijo, da je treba današnjo družbeno obliko proizvodnje plačati kot takšno, ne zaradi humanitarnih razlogov, temveč ker gre za družbeno plačilo za podružbljeno »delo«.

V zelo podružbljenih pogojih proizvodnje ne gre zgolj za spoznanje pravice do obstoja vseh, ampak tudi za spoznanje, da je proizvodnja bogastva odvisna od vzgoje, izobraževanja, zdravja, psiho-afektivnih sil, sposobnosti komuniciranja, od tega, da lahko prav vsakdo dela.

Nasprotno pa so si delodajalci, sindikati in levica, čeprav na različne načine, podobni v eni točki: proizvodnjo bogastva zagotavlja zgolj podreditev teh aktivnosti podjetju ali državi. Edino zaposljivost, barbarski neologizem, ki dobro izraža novo naravo podreditve, daje produktivno in družbeno veljavnost vsem tem oblikam družbenega sodelovanja.

Boji brezposelnih in prekernih prevrnejo izraze te debate: »Ni treba financirati podjetij ali zaposlitev, financirati je treba ’novo naravo produktivne moči’« (izobraževanje, zdravje, mobilnost, komunikacija) in njeno podružbljanje, ki na široko presega podjetje.

Gibanja žensk in boji manjšin že dolgo izpostavljajo odnos življenja in proizvodnje in ne mezdnega dela in proizvodnje bogastva, življenja in njegovih različnih časovnosti in ne delovnega časa, katerekoli subjektivitete in ne »zaposlene« subjektivitete. Na ta način označujejo resnico sodobnega kapitalizma: vpreženje »življenja«, njegovo izkoriščanje in njegova redukcija na preprosti element »ovrednotenja«. Prav tako pa pokažejo, za kaj gre: v sodobnem kapitalizmu je teren, na katerem se je treba boriti, teren »bio-politike« in procesov subjektivacije.

Univerzalnost in singularnost bojev za dohodek

Manjšinski boji vedno proizvedejo singularitete, tako prek ustvarjanja novih želja in novih potreb, kot prek »nujnosti«, ki jih izpostavijo: revščina, bolezen, diskriminacije.

Singularitete ne smemo zreducirati na generalni interes, kot so to počeli v moderni politični tradiciji. Singulariteto moramo afirmirati kot tako. Zato skušajo boji manjšin univerzalno podrediti izrazu singularitet in procesom nepredvidljive subjektivacije in to tako, da pokažejo, da je generalni interes proizvajanje razlike in heterogenega. Dohodek »za vse« ni sam po sebi cilj boja, temveč sredstvo, pogoj, da se lahko izrazijo potencialnosti subjektivacije, ki sestavljajo družbo in njene »produktivne sile«.

Nasprotje med »svobodo« in »enakostjo«, med individualizmom in kolektivizmom, ki je ločevalo liberalizem in socializem se je prestavilo na teren, ki je ušel rezonu države in političnemu sistemu. Boji za dohodek so ponovna iznajdba egalitarizma bojev delavskega gibanja na terenu singularitete.

Odnos med razliko in univerzalnostjo, ki ga izražajo boji za dohodek, je edini ustrezni odgovor na tisto, kar na aporetičen način izraža post-fordizem: razviti »singulariteto« proizvoda, storitve, toda pod prisilo univerzalnosti trga in denarja, resničnega »dvojnega naloga« sodobnega kapitalizma. Postfordistični produkcijski način je popolnoma skoncentriran v upravljanju z dogodkovnim, singulariteto, vendar v skladu z unilaterlanim glediščem ovrednotenja kapitala, ki zreducira singularitete na ponavljanje in banalnost »istega«. Edino boji, kot je boj za dohodek, izražajo gledišče družbe v njeni celoti, ne da bi vsilili uniformnost socializma ali trga. »Generalni interes«, interes celega sveta, izraža singulariteta manjšin: revščina, bolezen, prekernost, kulturna, seksualna in politična diskriminacija, se ne dotikajo izključenih, »nečlanov«, temveč kolektivne produktivne moči. Zato se razširjajo po družbenem telesu in kontaminirajo ves svet.

Tukaj najde svoje korenine radikalna kritika države in trga, ki skušata zreducirati vsako singulariteto na splošni ekvivalent zakona in denarja.

Ekonomija in politika afektivnih sil

Mezdno delo (podčrtujem mezdno!) je »produktivno« zgolj v kolikor uspe zajeti, kvadriljirati, organizirati željo in afekte. In to zajetje vedno sloni na ločitvah: ločitvi na produktivno in neproduktivno delo, na tovarno in družbo, na delavsko subjektiviteto in druge subjektivitete (manjšinske), na delovni in življenjski čas, na manualno in intelektualno delo. Le pod temi pogoji se lahko odnos med subjektiviteto, telesom in časom, ki se pojavi zaradi kapitalizma, predstavlja kot moč kapitala in mezdnega dela

»Velika transformacija«, ki jo je naznanil cikel bojev leta 68, je v tem, da odnos med željo, afekti in tehnologijo ne rabi več iti skozi »prekletstvo« mezdnega dela (podčrtujem mezdno!), da bi proizvajal bogastvo. Informacijska ekonomija, industrija »prihodnosti« nam kaže, kako v najnaprednejših oblikah kapitalizem sam organizira odnos med afekti, željami in tehnološkimi dejavniki, ne da bi moral iti skozi disciplino tovarne; kako v odprtem prostoru zajame afekte in želje prav vsakogar (brez ločevanja na produktivno in neproduktivno, na »delavsko subjektiviteto« in drugo subjektiviteto), da bi jih dal na razpolago proizvodnji profita.

Boji brezposelnih in prekernih za dohodek nam pravijo, da je iz gledišča izkoriščanih predpogoj za uresničitev te zmožnosti, vpisane v razvoj sodobnega kapitalizma, »zagotovljen dohodek«, ne kot omezdenje bede in izključenosti, temveč kot novi zakoni o revežih. Dohodek za vse je predpogoj, ki omogoča, da zlomimo disciplinarno podvrženost podjetju in da zlomimo podrejenost državni bio-oblasti. Zagotovljen dohodek je predpogoj za to, da se lahko izrazi »nova narava produktivne moči«, ki se je, s tem ko je postala intelektualna, afektivna in družbena, emancipirala od discipline tovarne. Dohodek za vse je predpogoj za to, da se lahko proizvaja svobodno sodelovanje subjektov in ne več podvrženost podjetju ali državi. Proizvajati v svobodi in ne pod prisilo, to pomeni proizvajati, delati, ustvarjati na osnovi želje in ne na osnovi »nujnosti« mezdnega dela.

Proizvajati realno, zavračajoč oblike podvrženosti podjetju in državi, lahko združi brezposelnega, delavca in vse manjšine.

To je »utopija«, ki jo dajejo na dnevni red boji brezposelnih. Distopija, ker je močno zakoreninjena v realnosti. Distopija, če le količkaj tvegamo in anticipiramo ter preusmerimo realnost, ki je virtualno že tu. Kapitalizem ne izkorišča subjektivitete in življenja, ne da bi priznal, da realno proizvajajo želja in afektivne sile, ki jo izražajo.

Iz francoščine prevedel Andrej Kurnik