Da bi razumeli razsežnost pojma prekernost, moramo uporabiti več analitičnih sond:

a.) Prekernost označuje modulacije mezdnega režima. Po Deleuzu lahko rečemo, da se je kalup mezdnega dela spremenil v modulacije mezdnega dela. Namesto kalupa stalnih in garantiranih zaposlitev imamo fleksibilne, začasne in prekerne oblike zaposlitve. Iz te perspektive se prekernost bere kot negotovost. S prehodom od industrijskega k postindustrijskemu kapitalizmu se tako še zdaleč nismo rešili prisilnosti mezdnega režima.

b.) Omenjene modulacije, ki se kažejo kot mobilna ali fleksibilna segmentacija, so se artikulirale na osnovi transformacij samega dela - dela kot zmožnosti, ki mu pravimo živo delo. Paolo Virno je morda podal, sicer posredno, najboljšo opredelitev prekernosti. Pravi, da se je tendenca izhoda iz družbe dela popolnoma realizirala, vendar na terenu in v formah, ki jih predpisuje etablirani družbeni sistem, ki bazira na mezdnem delu. V genealogiji prekernosti najdemo gibanja osvobajanja od dela oziroma od konkretnega režima produkcije, ki ga razumemo kot fordizem. Vloga neoliberalizma je tako šele sekundarna, kot ekonomske, socialne in politične reforme, ki skušajo vpreči na novo osvobojene produkcijske zmožnosti v okvire ovrednotenja, ki so lastni režimu mezdnega dela. Prekernosti tako ne moremo razumeti kot posledico ofenzive neoliberalnih ekonomskih in socialnih politik proti dosežkom zgodovinskega kompromisa med industrijskim delom in kapitalom. Sicer je takšno rezoniranje ljubo klasičnim levičarjem socialistične provinience. Slednji pa pozabljajo na pomembno dejanje te drame - na boje proti disciplinarni družbi in tovarnam. Ti boji predhodijo neoliberalnemu valu, ki se začne v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, obenem pa pomenijo nepovratno krizo klasičnih organizacij delavskega gibanja, sindikatov in socialističnih političnih strank.

c.) Kako se torej bere socialno vprašanje skozi termin prekernosti? Ko govorimo o mezdnem režimu, govorimo o specifičnem režimu ovrednotenja, o kraljestvu delovne teorije vrednosti. Slednja predpostavlja socializacijo konkretnega dela v abstraktno prek kvantitativne redukcije konkretnega dela na preproste enote abstraktnega dela in transformacije kvalificiranega dela na vsoto enot abstraktnega dela. Prekernost kot ekpanzija mezdnega režima pomeni, da so kapitalističnemu režimu akumulacije podvrženi vsi aspekti življenja, tudi tisti, ki so prej ostali zunaj območja menjalne vrednosti. Kot primer vzemimo aktualne reforme univerzitetnega študija in nasploh neoliberalne šolske reforme. Proces nastajanja kognitariata torej. Te predstavljajo proces množičnega podvrženja znanstvene produkcije mezdnemu režimu. Rezultat je razločevanje posameznih aspektov celostne intelektualne zmožnosti (npr. na kognitivno in afektivno) in uvajanje modernih oblik serijske proizvodnje v domeni znanja s standardizacijo v obliki katalogov znanja. Naslednji primer lahko najdemo v storitveni proizvodnji, ki nadomešča industrijsko. Tam od zaposlenih zahtevajo standardizacijo samih kretenj in čustvenih izrazov. V trgovskih centrih se še posebej jasno vidi ekspanzivnost modulacij mezdnega režima. Slonijo na izkoriščanju prekerne delovne sile obenem pa kolonizirajo in podrejajo sfero ne-dela, ki jo je Marx v nekem trenutku smatral za novo bazo družbenega bogastva, ki bo odpravila bedno in bornirano bazo, ki sloni na delu.

d.) Čeprav se je kraljestvo mere vrednosti vedno legitimiralo kot znanstveno, ni v njem nič znanstvenega. Določanje vrednosti je izkoriščanje in je arbitrarno politično. V pogojih, ko se vrednost določa arbitrarno politično, mora biti tak tudi boj proti kapitalističnemu ovrednotenju. Boj prekernih ni boj za staro pravdo, za dosežene standarde delavskih pravic iz obdobja keynesianske socialne države. Njihov boj mora definirati nove socialne pravice, ki ne bodo vezane na status na trgu dela. Definirati in izbojevati je treba takšne nove socialne in politične pravice, ki nas bodo osvobodile omejenih okvirov samorealizacije, ki jih ponuja družbeni sistem, ki bazira na mezdnem delu. Mislim, da je takšna pravica kot mehanizem osvoboditve dobro sintetizirana v pojmu življenjskega dohodka. Le-ta pomeni, da temeljne pravice do bivanja, mobilnosti, znanja in komunikacije, niso več vezane na status na trgu dela, temveč na preprosto dejstvo življenja. Gibanje prekernih za življenjski dohodek, neposredni ali posredni, na ravni etike pravic in etike moči, bi lahko - izhajajoč iz dejstva, da trg ne more ponuditi zadostnih okvirov samorealizacije in zadovoljevanja potreb - postal mogočen in učinkovit mehanizem osvobajanja produkcijskih zmožnosti. Tukaj se dotikamo srži problema. Kapitalizem, ki sloni na prekernosti, je parazit, ki uničuje svojega gostitelja. Edina perspektiva je zato boj proti delu, za osvoboditev od dela. Mislim, da se je treba izogniti izrazu prekariat. Ne rabimo zgodovinskega razreda po katerem bi modelirali celotno družbo, ampak ustvarjalne singularitete, ki se upirajo modulacijam mezdnega režima, definirajo nove socialne pravice in s tem osvobajajo lastne produkcijske zmožnosti. Iz te perspektive so prekerci nevarni, pri čemer gre za odkrito aluzijo na nevarne razrede. Negri ugotavlja, da njihov obstoj ni značilen za noben produkcijski način, vseeno pa so v samem središču proizvodnje družbenega bogastva. Ne zgolj kot potencial, ampak že kot neplačana dejanskost. To je tisto, kar je treba osvoboditi. Prekerci se potemtakem bojujejo za afirmacijo družbene produkcijske zmožnosti na še nevideni obči ravni - proti bednim okvirom samorealizacije, ki jih ponuja trenutni kapitalistični režim produkcije. Boj prekercev se odvija na ravni splošnih pogojev družbene produkcije in reprodukcije. Je antropološki, socialni, kulturni in politični boj.

e.) Če kapitalizem ne more delovati zunaj mezdne forme, potem so reformistični boji prekercev v bistvu revolucionarni. Če bo zaradi bojev prekercev našel formo onstran mezdne, če bo našel formo, ki bo omogočala svobodno proizvajanje družbenega bogastva, potem še pač ni naletel na svojo poslednjo pregrado. Toda pozor, tudi prekernost z obljubo po fleksibilnosti in mobilnosti, daje to obljubo po svobodi. Šele po dobrih dveh desetletjih prekerizacije je postalo jasno, da je bila ta obljuba narejena s figo v žepu. Potrebne so bile generacije, ki so šle iz fakultet za prodajalne pulte, iz šol na zavode za zaposlovanje, generacije, ki so najbolj ustvarjalna leta žrtvovala v brezperspektivnih usranih jobih, ki so se morale vdati pod pritiskom komercializacije in ekonomije, ki jo zanimajo zgolj donosi. Prekerci si morajo šele ustvariti svoj kolektivni spomin. In Euromayday je namenjen predvsem temu.

f.) Zavzemanje za globalno državljanstvo je treba razumeti iz omenjenih analitičnih premis. Globalizacija ni enosmerni proces, ki ga diktira kapital. Proletarski internacionalizem je bil poriv h globalizaciji. Globalizacija tudi ni neoliberalna. Neoliberalizem je prosto po Becku itak zgolj globalizem, ideologija, ki pravi, da stoji na tronu vseh družbenih razmerij prosti trg. Globalizacija je konfliktna in kritična vzajemnost med močjo in oblastjo, med uporom in redom, med delom in kapitalom, med multitudo in Imperijem. Odnos med obema poloma ni dialektičen. Pol oblasti-reda-kapitala-imperija deluje kot vzvratna revolucija, kot angažiranje družbenih sil in potencialov v smeri restavracije kapitalistične komande - prek permanentne globalne vojne in prekerizacije. Globalizacija pomeni, da se družbena delitev dela ne organizira več v okvirih nacionalne države, ampak v okvirih globalnih korporacij, ki so nova mesta politične sinteze družbenega prostora. Poglejmo na primer mariborski Certus, ki je v lasti skupine Connex, ki je del širše finančne korporacije. Kdo potemtakem strukturira realnost ljudi povezanih s Certusom? Zagotovo ne nacionalna država. Idealni kolektivni kapitalist, ki sintetizira posamične volje individualnih kapitalistov, ni več nacionalna država. Tako kot je globaliziran kapital, je globalna tudi multituda. Če je globaliziranemu kapitalu uspelo funkcionalno vpreči nacionalne države v tistem, čemur pravi Biffo naci-neoliberalizem, pa je za globalno multitudo, torej prekerne, ki zahtevajo pravico do bivanja, mobilnosti, znanja in komunikacije, nacionalna država kot instanca hierarhiziranja državljanskih statusov, velika ovira.

g.) Prakticiranje globalnega državljanstva ima zato dva vidika. Najprej gre za delovanje znotraj in proti novi realnosti globalne organizacije družbene delitve dela, na ravni korporacij in novih instanc ter organov globalnega režima. Po drugi strani pa, če upoštevamo intenzivno opredelitev globalizacije, prakticiranje globalnega državljanstva zabriše ločnico med politiko in ekonomijo, tako ljubo liberalcem. Če so naša življenja v vseh aspektih podvržena režimu kapitalistične akumulacije, potem politika ne more biti več zgolj domena družbene reprodukcije. Zato globalni državljan razume pogoje produkcije kot neposredno politične. Boj za svobodno proizvajanje je politični boj in proizvodnja ter politika sta se popolnoma stopili. To poanto razmisleka podpira tudi dejstvo, da se je v Mariboru ideja Euromaydaya najbolj prijela pri ustvarjalcih radia MARŠ, pri tistih, ki hočejo proizvajati kvalitetni radio, pri tem pa jih ovira pritisk komercializacije. Prakticiranje globalnega državljanstva je za prekerce edina pot k vzpostavitvi pogojev za svobodno proizvajanje. To seveda vklučuje svobodo migracij. Po mojem morajo biti te nove državljanske prakse usmerjene k definiranju novega sektorja proizvodnje in apropriacije, ki ga imenujemo skupnostni - proti privatnemu pa tudi javnemu kot državnemu in s tem podvrženemu kontroli institucij politične centralizacije.

Letošnja protestna manifestacija je potekala 2. maja v Mariboru, skupno pa menda v 18 mestih po 13 različnih evropskih državah. V Mariboru se je zbralo okoli 100 protestnikov, v Milanu denimo 150000 ljudi. Pravite, da ste si štajersko metropolo izbrali zato, ker je mesto obubožano in ljudje živijo v negotovosti. Ste se pri organizaciji parade obrnili tudi na sindikate? In seveda obvezno vprašanje: kaj se je natančno dogajalo na protestu in kakšno je vaše videnje posredovanja policije?

h.) Maribor je predstavljal logično izbiro. Gre za mesto, ki je v zadnjih dvajsetih letih preživelo proces precej nasilne terciarizacije. Prehod od industrijske k servisni produkciji v Mariboru označujejo aleja shoping centrov, ki je glavna vpadnica v mesto, velika stopnja brezposelnosti in zadušljiva socialna ter kulturna normalizacija. Zdi se, da so splošni pogoji proizvajanja v tem mestu slabi. Spomnimo se samo raznih »pripetljajev« na mariborski univerzi, potem je tu študentska organizacija, ki javna sredstva zbrana s študentskim delom pretaka v industrijo zabave, ki skrbi za množično študentsko anestezijo. Kot vrhunec človeškega delovanja se vsiljujejo trgovski centri. Solidarnost se interpretira skoraj izključno karitativno in karitativna dejavnost je tista, ki daje legitimacijo katoliški cerkvi in njenim neizčrpnim apetitom po premoženju in s tem po kontroli. Potem je tu še izdatna kartoteka policijskega nasilništva. Zanimiva je bila živčna reakcija poslanca SNS, ki se odlikuje z rasističnimi in homofobnimi izpadi, na Euromayday. Kar kaže, da imajo skrajno desne populistične stranke Maribor za svoje domače dvorišče. Vse to med ostalim določa današnjo družbeno realnost v Mariboru. So pa to tudi naskočišča, na osnovi katerih je možno peljali Euromayday proces naprej.

i.) Mislim, da morajo nove oblike družbenega aktivizma na terenu prekernosti delovati komplementarno delovanju etabliranih sindikatov. Problem slednjih je, da še vedno bolj ali manj živijo v obdobju industrijskega kapitalizma in da problema prekernosti sploh ne vidijo. Tako so na primer v svojem delovanju osredotočeni tako rekoč izključno na vprašanja, ki izhajajo iz delovnih razmerij. Sindikati organizirajo v glavnem zgolj interese garantiranih delavcev. So ujetniki kalupa mezdnega režima. Današnji kapitalizem vlada prek segmentiranja. Zato prihaja pogosto do škodljivih konfliktov med garantiranimi delavci (stalno zaposlenimi za nedoločen čas) in negarantiranimi delavci (nestalno zaposlenimi za določen čas). Tak primer konflikta se je na primer zgodil v Južni Koreji, ko sindikati garantiranih v korejski telekomunikacijski družbi niso podprli stavke negarantiranih. Načelo komplementarnega delovanja lahko strnemo v delovanje za ohranitev starih pravic in za definiranje ter uveljavitev novih. S prvim naj se ukvarjajo tradicionalni sindikati, z drugim pa nove oblike aktivizma. Po drugi strani mislim, da je danes popolnoma nesmiselno skušati radikalizirati boj industrijskega delavstva. Bodisi s pritiskanjem na etablirane sindikate bodisi z oblikovanjem novih oblik organiziranja industrijskega delavstva. Industrijski delavski razred ni zgodovinski subjekt. Mislim, da si še najmanj želimo, da bi celotno družbo ponovno modelirali po njem. Kdor vsaj malo pozna realnost bivših socialističnih družb, nima nobene želje po ponovnem obujanju tovrstnih projektov. Euromayday je proces, ki pušča močno postsocialistično sled. Iz omenjenih razlogov v času priprav na Euromayday s predstavniki sindikatov nismo govorili. Smo pa izmenjali poglede s predstavniki Sindikata brezposelnih, z ljudmi, ki se ukvarjajo s problemi freelancerjev v novinarstvu in pa s predstavniki društev kulturnih ustvarjalcev. Če bi konceptualno popustili, bi se na ulicah Maribora morda zbralo več ljudi. Bi pa to bila zelo kratkoročna pridobitev. Danes je treba graditi kolektivni spomin prekercev in nov imaginarij osvoboditve.

j.) Letošnji Euromayday v Mariboru nam je ponudil kratek pa vendar jasen vpogled v prihodnost gibanja. Mrežna organiziranost, samoiniciativnost sodelujočih, skupno izkustvo nepokorščine, manifestiranje latentne konfliktnosti na nekem teritoriju - vse to so elementi, na katerih je treba delati naprej. Reakcija policije je bila nasilna in nerodna po vrhu, pa vendar je ravno ona pripomogla, skupaj s kolektivnim intelektom sodelujočih, da se je letošnji Euromayday izvil iz primeža postopkov normalizacije. Kdo pa je pred 1. majem v teh krajih slišal za prekernost?

Besedilo je nastalo kot odgovori na vprašanja za revijo Dialogi