Komunizem kot minimalni cilj

Tako revolucionarna kot reformistična tradicija sta od Bernsteindebatte naprej smatrali socializem kot obdobje tranzicije od kapitalizma h komunizmu (ali v socialdemokratski terminologiji postkapitalizmu) in potemtakem kot od obeh neodvisen koncept. Da so socialni demokrati takoj zapustili teren utopije, da bi se prepoznali kot zgolj upravljalci kapitalistične modernizacije, je njihov problem. Naš pa je od trenutka, ko se par un tour de passe-passe ta tranzicija, ki so jo vsi imenovali socializem, začne opredeljevati kot komunizem. Glavna odgovornost za takšno banalizacijo brez dvoma pripada stalinističnim ideologijam in politikom »sijoče prihodnosti«. Kar pa nikakor ne zmanjša prezira, ki ga čutimo do tistih, ki danes soglasno slavijo konec komunizma, ki pomeni apologijo obstoječega stanja stvari. Toda držimo se našega razlikovanja. Niti Marx v »Pariški komuni« niti Lenin v »Državi in revoluciji« nista socializma nikoli imela za zgodovinsko obdobje: razumela sta ga kot kratko in silno prehodno Stanje, ki naj uresniči proces izginotja aparata oblasti. Komunizem v tem razumevanju že živi v tranziciji, kot njen motor. Ne kot ideal, temveč kot aktivna in učinkovita subjektiviteta se spopade s celoto kapitalistične produkcije in reprodukcije, ki si jo ponovno prilasti, kar je pogoj za njeno uničenje in preseganje. Komunizem kot proces osvoboditve je bil definiran kot realno gibanje, ki uniči sedanje stanje stvari. Šele v tridesetih letih 20. stoletja je začela skupina sovjetskih voditeljev socializem razumevati kot produktivno aktivnost, ki ustvarja, pa naj stane kar hoče, materialno bazo družbe, ki tekmuje z ritmom lastnega razvoja in razvoja kapitalističnih dežel. Od tega trenutka se socializem ne istoveti več toliko s preseganjem kapitalističnega sistema in mezdnega dela, kot z družbeno-ekonomsko alternativo kapitalizma. Po teoriji naj v socializmu preživijo določeni elementi kapitalizma: eden izmed njih, država, se potemtakem zaostri do najskrajnejših avtoritarnih oblik; drugi, trg, je zadušen in izpraznjen kot mikro-ekonomski kriterij izračuna vrednosti. Tako luxemburgistična opozicija, ki je vztrajala na demokratičnem, kreativnem in antietatističnem procesu, kot trockistična, ki je vztrajala na kritiki totalitete odnosov izkoriščanja na svetovnem trgu, sta bili uničeni. Posledica tega je bila: v prvem primeru atrofija in nato smrtonosna zadušitev politične izmenjave; v drugem pa zoženje socializma znotraj svetovnega trga ali nezmožnost notranje (par des lignes intérieures) rekuperacije (prevzema) silovitega razvoja antifašističnega in revolucionarnega razrednega boja, ki se je v različnih obdobjih odprl na svetovnem nivoju. In kolikor se že vztraja na revolucionarnem duhu Gorbačovove reforme - in tudi sami smo prepričani v to - se ne zdi, da bi lahko Sovjetska zveza ponovno prevzela tisto hegemonsko funkcijo v razrednem boju, ki ji jo je pripisala revolucija iz leta 1917. Po mnogih tragedijah Rdeči trg že dolgo ni več referenčna točka komunistov. Komunizem torej živi. Povsod tam, kjer vztraja izkoriščanje. Predstavlja edini odgovor naravnemu antikapitalizmu množic. Ali bolje, bolj ko se kapitalizem reproducira, bolj razširja in zakoreninja željo komunizma - s tem, da po eni strani določa pogoje kolektivne produkcije, po drugi pa nezaustavljivo kolektivno voljo do njihove svobodne reapropriacije. Tisti, ki v trenutni orgiji antikomunizma iskreno verjamejo, da sta izkoriščanje in prevratniška (subverzivna) volja izginila, zgolj dokazujejo svojo zablodo. Čas je, da začnemo ponovno misliti komunistično tranzicijo. In to na način klasikov marksizma, kot nekaj, kar nastopi gradeč se neposredno v nedrih kapitalističnega razvoja. Od šestdesetih let naprej so kritični tokovi zahodnega marksizma, brez iluzij glede Rdečega trga in socializma revščine, delali v tej smeri. Od takrat predstavlja edino temo politične znanosti tranzicije komunizem kot minimalni cilj. Okoli te teme se je akumulirala ogromna količina izkušenj in spoznanj. Metoda je materialistična: potopitev analize v aktualen produkcijski način, rekonstrukcija protislovij, ki se v vedno novih oblikah pojavljajo med njim in produktivnimi procesi ter subjekti, kritika moderne in njenih posledic, delo na rekompoziciji kolektivnih subjektivitet in njihovih komunikacijskih mrež, preoblikovanje spoznanja v ustrezno voljo. Tako se nahajamo pred nizom predpogojev (préréquisits) komunizma, ki živijo v naših družbah in ki so dosegli še neviden nivo zrelosti. In če beseda »predpogoj« straši in napeljuje na domnevo, da soočamo realnost z idealom, don’t worry: naša edina teleologija je tista, ki jo vlečemo iz marksističnega izreka: »Anatomija človeka razloži anatomijo opice«.

Nepovratnost delavskih zmag

Kaj je predpogoj komunizma? Je produkcijskemu načinu notranja kolektivna določitev, na kateri se kopičijo rezultati in tendence boja proti delu tistih, ki so v delovnem procesu izkoriščani. V družbah, ki so dosegle visok nivo razvoja, obstaja veliko predpogojev, tako znotraj procesa dela kot znotraj institucij: če so socialistične družbe mrtve zaradi ostankov kapitalizma, se zdi, da kapitalistične družbe živijo zgolj tako, da se artikulirajo na predvidevanju komunizma. Zakaj to očitno ugotovitev opredeljujemo kot tendenco? Zakaj te kolektivne rezultate bojev, zakoreninjene v nedrih kapitalističnega načina produkcije, kot tudi v njegovi politično-pravni in ekonomsko-socialni strukturi, imenujemo predpogoji in še posebej predpogoji komunizma? Zato ker se zdi, da te določitve strukturno določajo tri paradigme: kolektivnega, nepovratnega, dinamike protislovja in krize. Tendenčnost izhaja iz teh treh lastnosti, tako kot izhaja gibanje iz motorja - v tem ni nobene finalnosti. Kolektivne določitve: v smislu, da regrupirajo mnogoterost delavcev v vedno ožje komunikacijske in kooperativne kategorije (dela, interesov, jezika). Nepovratne: v kolikor konstituirajo pogoje družbenega življenja, ki so postali neobhodni, tudi v situaciji katastrofe. Tako postane element kolektivne zgodovinske agregacije globok institucionalni moment; celota protislovnih volj in kolektivnih konfliktov postane ontologija. Čeprav so ontološko konsolidirane, ostanejo te določitve protislovne. Boj proti izkoriščanju jih še naprej prečka in tako kot jih je proizvedel, jih hrani ter usmerja potenciale krize na horizont celotnega sistema. Temeljen primer delovanja predpogoja predstavljajo institucije Welfarestate. Te so proizvod bojev, ki v institucionalnem kompromisu obvežejo kapitalistično državo, da v svojih nedrih sprejme reprezentacijo organiziranih kolektivnih interesov, ki so včasih antagonistični. Ta reprezentacija, ki je postavljena v službo tendenčne egalitarne redistribucije družbenega dohodka, in ki združuje vedno večji splet kolektivnih interesov, postane trdna institucionalna realnost. Nepovratnost teh institucionalnih pojavov krepi tako mreža odnosov sil, ki so prečkale njihovo genezo, ponavljajoči se konflikti interesov, kot tudi paradoksalno inercija samih institucij. V kapitalističnih državah se je to potrdilo v času dvajsetih let neo-liberalne kontrarevolucije, - brez dvoma pa lahko to potrdimo tudi v krizi »realnega socializma«. Politična znanost in doktrina javnega prava morata glede na te fenomene spremeniti lasten znanstveni statut. Opustiti morata tradicionalni formalizem, analitični postopek pa podrediti nenehni prepustnosti bojev in institucij; dinamike kontrole, ki izhajajo iz nje, so angažirane na terenu, kjer prevladuje medsebojna izmenljivost in nezmožnost razločitve družbenega od političnega. Znanost je podrejena prepletanju družbene mobilnosti subjektov ter gibanj in institucionalne ontologije rezultatov, ki izhajajo iz nje in na katere se opira proces vladanja. Kompleksnost in rigidnost sta spojena tako, da vsako vladno dejanje tvega, da bo spremenilo celoto sistema družbene produkcije in reprodukcije. In ravno ta igra je tista, ki nenehno odpira krizo in definira sekvence naraščajočega protislovja. Protislovje, ki ga določajo na institucionalnem nivoju nepovratno ukoreninjeni kolektivni interesi, dejansko ne more biti razrešeno drugače kot s kolektivnimi sredstvi. Če uporabimo izraze klasične ekonomije in njene kritike, lahko rečemo, da se v tej fazi razvoja produkcijskega načina vsak poskus upravljanja in kontrole deležev nujnega dela vpisuje v stroške reprodukcije družbeno konsolidiranega fiksnega kapitala. Ta rigidnost je torej nepovratna. Ta ugotovitev verjetno presega Marxove analize (čeprav najbrž sledi njegovemu pojmovanju tendence). Še bolj pa presega aktualno neo-liberalno in tudi neo-keynesiansko ekonomsko misel, ki kot pogoj vladanja predpostavlja bolj ali manj intenzivno mobilnost vseh produkcijskih faktorjev. V izrazih kritike političnih institucij, v analizi države blaginje torej, ta ugotovitev pomeni, da je vlada družbene reprodukcije možna le na način kolektivnega upravljanja kapitala. Dejansko so eksistenčni pogoji kapitala eksplicitno in ne samo implicitno kolektivni. Drugače rečeno, niso zgolj povezani z abstrakcijo kolektivnega kapitala, ampak so del empirične, zgodovinske eksistence kolektivnega delavca. Država blaginje, njena nepovratnost (tako kot na prvi pogled nepovratnost določenih temeljnih določitev »realnega socializma«) torej ne predstavlja odklonov glede na kapitalistični razvoj - prej predstavlja resnične otočke nove družbene kooperacije, novih zelo intenzivnih kolektivnih pogojev produkcije, ki so kot takšni vpisani v sam institucionalni nivo. Od tod izhaja kriza, ki jo izziva trajanje Welfare v liberalno demokratskih državah. Od tod izhajajajo dinamike preloma, ki jih ta nepovratnost nenehno sprošča v aktualni državni formi, kajti določitve Welfare so istočasno nujne za konsenz in neznosne za stabilnost. Aktivni predpogoji komunizma? Že sama taka predpostavka bi bila absurdna. In vendar nepovratni predpogoji permanentne destabilizacije sistemskih temeljev liberalnega ali socialističnega upravljanja države. Predpogoji pasivne revolucije.

Kolektiv v organizaciji dela

Še pomembnejši predrekviziti komunizma so tisti, ki jih lahko do danes identificiramo v evoluciji organizacije dela. Taylorizem je določil izjemen proces abstrakcije delovne sile. Fordizem je tej abstraktni subjektiviteti odprl mehanizme kolektivnega pogajanja glede porabe, tako, da je postavil temelje privlačnosti države (in javne porabe) v notranjost produktivnih mehanizmov. Keynesianizem je predlagal progresivno shemo proporcionalnosti med družbenim delom in presežno vrednostjo, kejnezianska država pa je dovršila Sizifovo delo organiziranja nenehnega kompromisa med antagonističnimi subjekti. Danes so ti odnosi na področju organizacije dela obrnjeni na glavo. V toku razvoja bojev v šestdesetih in sedemdesetih letih je abstrakcija dela zaostrila njegove subjektivne dimenzije in jih potisnila na teren prevrata (subverzije). Kapitalistične reakcija, ki je sledila, je morala skozi restrukturacijo zreducirati kvaliteto novega subjekta na objektivno kvaliteto procesa dela. Danes smo v srcu tega procesa restrukturacije. Na tem horizontu, ki gre od taylorizma k post-taylorizmu, od fordizma k post-fordizmu, sta subjektiviteta in produktivna kooperacija vzpodbujana kot pogoj procesa dela. Fordističen odnos med produkcijo in potrošnjo se je ponotranjil, tako da so produktivna logika in logika cirkulacije ter realizacije vrednosti proizvoda optimizirane. Seveda zahteva nova masovna produkcija totalno fleksibilnost; self-making delavskega razreda mora biti zreduciran na neposredni element produkcije in kroženja: toda industrijska učinkovitost je tako podrejena pravilom avtonomije in samo-aktivizacije delavskega razreda. Tisoč različic »japonskega modela« in njegovega svetovnega uspeha se v bistvu zreducira na najbolj eksplicitno prepoznanje neposredno ovrednotujoče funkcije delavske subjektivitete, - po obdobju hegemonije taylorizma, v katerem je bila subjektiviteta prepoznana zgolj kot antagonistična. Res je, da sprejetje produktivne funkcije subjekta v samem osrčju organizacije dela ni možna brez razveljavljajočih pogojev; drugače rečeno, iz kapitalističnega gledišča, ni mogoče drugače kot pod pogojem industrijske integracije in negacije tradicionalnega delavskega položaja kot razreda in v njegovi sindikalni obliki. Toda zgolj neozdravljivi fetišisti preteklosti (pour autant qu’il puisse avoir été glorieux) lahko zanikajo določujočo pozitivno spremembo, ki jo predpostavlja preoblikovanje delavskega položaja (statusa). Nova delavska figura kaže, četudi je sad zgodovinskega poraza, ki je sledil ciklu bojev v 60 ih in 70 ih letih, visoko stopnjo konsolidacije kolektivne subjektivitete. Ne da bi želeli zanemariti določene oblike pasivnosti, lahko tukaj ponovno dvignemo (remonter) antagonizem delovne sile h konkretnim določitvam kolektivne delovne sile, - še ne antagonistične ampak subjektivno aktivne. Prag inertne pasivnosti revolucionarnega procesa , ki se je razkril v Welfarestate, je tukaj na nek način znižan. Delavski razred je v svoji vsakdanji eksistenci ohranil vrednote doživete kooperacije - v prejšnjih fazah - na terenu abstraktnega antagonizma. Danes je ta kooperativna aktivnost subjektivna in prestavljena, v latentnem stanju, v notranjost procesa dela. Protislovje je povečano in postane s poglabljanjem restrukturacije zgolj močnejše. Za zaključek in posplošeno lahko rečemo, da je v nedrih podjetja živo delo organizirano neodvisno od kapitalistične komande in da je ta kooperacija šele naknadno in formalno sistematizirana v tej komandi. Produktivna kooperacija je postavljena predhodno in neodvisno od funkcije podjetnika. Posledično se kapital ne predstavlja kot organizacija delovnih sil, temveč kot registriranje (vpis) in upravljanje avtonomne organizacije delovne sile. Progresivna funkcija kapitala je dokončana. Ponovno se znajdemo precej onstran izrazov (tudi kritičnih) klasične ekonomije, ki smatra za produktivno zgolj delo, ki je inkorporirano v kapital. Treba je opaziti, da so vse šole ekonomske misli nemočne pred to nezaslišano resnico post-fordizma : živo delo se organizira neodvisno od kapitalistične organizacije dela. In tudi če se zdi, da je ta nova določitev razumljena, kot je to v naši šoli regulacije, manjka konsekventna sposobnost, da se jo razvije, zamisli oziroma manjka obrat teorije industrijske integracije v teorijo razvitega antagonizma. V svojem slepem objektivizmu ekonomska znanost še naprej pričakuje, da bo nekakšna čudodelna moč preoblikovala živo delo »po sebi« v delavski razred »po sebi in za sebe« - kot da bi bila ta transformacija mitični dogodek in ne nasprotno to kar je: proces. Pomanjkanje razumevanja tega procesa je tisto, ki izganja teorijo iz edinega terena na katerem je možno razložiti trajnost krize, ki se je začela na začetku sedemdesetih let (torej vzporedno z restrukturacijo): iz terena na katerem se pojavi proces politične osvoboditve dela. Zgolj tu se akumulira celotna produkcija vrednosti. Dejavnost podjetnika posledično proizvaja vse bolj zunanje in parazitske delujočnosti (agencements), ki kolektivnem kapitalistu onemogočajo kakršnokoli intervencijo v krizo. Na koncu koncev.

Družbena kvaliteta produktivne subjektivitete

Analiza tretjega predrekvizita komunizma nam dovoljuje, da napredujemo na teren subjektivitete; drugače rečeno, prihajamo na višji nivo spoja med aktivnimi vidiki procesa transformacije produkcijskega načina in potenciali, ki se počasi razvnemajo v njem. Kot vemo, tovarniško delo ni več v središču ustvarjanja vrednosti. Diktatura podjetja nad družbo, njen položaj na križišču vseh procesov oblikovanja vrednosti, in potemtakem objektivna osrednjost neposredno produktivnega dela (mezdnega, ročnega), počasi ugaša. Prepoznanje teh dejstev ne pomeni, da se odpovemo teoriji delovne vrednosti, temveč nasprotno, pomeni ponovno ovrednotenje njene veljavnosti s pomočjo analize, ki razkriva radikalno transformacijo njenega funkcioniranja. Prepoznanje teh očitnih dejstev ne pomeni, da zanikamo realnost eksploatacije in da si domišljamo, da v tako imenovani post-industrijski družbi ni več del našega izkustva - ravno nasprotno, pomeni identificiranje novih oblik, prek katerih se danes prakticira eksploatacija in potemtakem identificiranje novih figur razrednega boja. Ob tem se moramo vprašati, pred naravo same transformacije, o njeni razširjenosti in kakovosti terena na katerem se izraža. Šele prek te dimenzije se lahko preveri, kot v nekakšni premestitvi od kvantitete h kvaliteti, morebitna modifikacija narave eksploatacije. Torej, temeljna karakteristika novega produkcijskega načina je ta, da je postala poglavitna produkcijska sila tehnično-znanstveno delo, kot kompleksna in kakovostno superiorna oblika sinteze družbenega dela. To pomeni, da se delo izraža prvenstveno kot abstraktno in nematerialno delo (kar zadeva obliko), kot kompleksno in kooperativno delo (kar zadeva kvantiteto) in kot vedno bolj intelektualno in znanstveno delo (kar zadeva kvaliteto). Ne da se ga več zreducirati na preprosto delo (travail simple) - v tehnično-znanstvenem delu se stekajo vse bolj umetni jeziki, kompleksne artikulacije informacije in znanosti sistemov, nove epistemološke paradigme, nematerialne določitve, komunikativne mašine. To delo je družbeno, v kolikor so splošni pogoji vitalnega procesa (produkcije in reprodukcije) podrejeni njegovi kontroli in preoblikovani v skladu z njim. S to novo figuro živega dela je celotna družba investirana in ponovno sestavljena v procesu produkcije vrednosti: investirana do točke, da se zdi, da je v tem procesu eksploatacija izginila, - ali bolje, da se je umaknila (zabarikadirala) v najbolj nepopravljivo zastarele (zaostale) cone sodobnih družb. Ta videz ni težko razširiti. Toda kaj se v resnici dogaja? Kapitalistična oblast dejansko učinkovito kontrolira nove figure živega dela, ki pa jih lahko kontrolira le od zunaj, saj ji ne dovolijo, da bi se jih polastila (envahir) na disciplinarni način. Protislovje ekploatacije je tako prestavljeno na zelo visok nivo, kjer se najbolj izkoriščani subjekt (tehnično-znastveni) priznava v svoji subjektiviteti, v upravljanju moči, ki jo izraža pa je pod kontrolo. Na tem zelo visokem nivoju komandiranja se protislovje odbija na celotno družbo. Celota družbenega horizonta eksploatacije se tendenčno poenoti glede na ta zelo visok nivo komande, tako da v antagonistični odnos postavlja vse elemente samo-ovrednotenja, kakršenkoli je že nivo na katerem se manifestirajo. Konflikt je potemtakem družben zato, ker je tehnično-znanstveno delo omasovljena kvaliteta inteligence dela; ker so nagoni (nagibi) zavračanja dela vseh drugih izkoriščanih družbenih plasti nagnjeni k identificiranju z in stekanju k živemu tehnično-znanstvenemu delu; v takšnem toku se od starih delavskih subjektivitet konstituirajo novi kulturni modeli, kjer se emancipaciji prek dela zoperstavlja osvoboditev od manualnega in mezdnega dela. Končno je konflikt družben zato, ker se vse bolj izraža na terenu splošne lingvistike, ali bolje na terenu produkcije subjektivitete. Kapitalistični komandi se tukaj ne pušča nobenega prostora: prostor, ki ga je zasedel kapital je zgolj prostor kontrole jezika, tako znanstvenega kot skupnega. Vendar ne gre za nepomemben prostor. Zagotavlja ga monopol legitimne sile. In nenehno se reorganizira, v neprestanem kritičnem pospeševanju. Pa vendar je pospešitev, ki jo določa kapitalistični razvoj s subsumpcijo tako preteklih kot sedanjih oblik delavske subjektivitete in z njihovo redukcijo na kompakten in totalitaren horizont komande, spodletela. Ne samo, da ne uspeva ponovno sestaviti disciplinarne določitve starih razrednih stratifikacij, kajti nasprotno, ko se premaknejo v nova tkiva razrednih odnosov, ponovno vzpostavijo figure nasprotovanja; prav tako ne uspeva stabilizirati višje nivoje subsumpcije, kjer se nasprotje med podrejenim jezikom in jezikom, ki ga proizvede živo delo, vse bolj prekriva z nasprotjem med diktaturo in svobodo.

O komunistični tranziciji

V luči tega razmišljanja, kaj je prehod h komunizmu? Sestavlja ga kritika obstoječega in gradnja nove družbe v nedrih transformacij dela, ponoven izum politike v novih dimenzijah kolektiva - osvobojenega kolektiva, ki je postal subjekt. Upoštevajoč dejstvo, da so pogoji osvoboditve kolektiva isti kot tisti, ki proizvajajo subjekt. Čas je potekel (revolu) tam, kjer je bila med ti dve določitvi vsiljena pavza, kot da bi lahko osvoboditev kolektiva hipotetično proizvedel zunanji motor, mitska avantgarda ali diktatura: v resnici je ta hipoteza formalni pogoj koncepta socializma, ki smo ga zavrnili na začetku, in njegov odklon sestoji iz izroditve socializma kot alternative, ki je notranja kapitalističnemu načinu proizvodnje, kar smo smatrali kot posledico te hipoteze. Torej, da se vrnemo k diskurzu o utemeljitvi (discours sur la fondation), teorija se lahko tega problema loti iz treh vidikov: iz vidika kritike politične ekonomije, pravne in ustavne kritike liberalno-demokratske države, iz vidika konstituirajoče oblasti. Kar zadeva prvi vidik, so bila določeni osnovni elementi že podčrtani. Vidik, ki se nanaša zgolj na objektivne predrekvizite pa predstavlja zelo rudimentarno početje, četudi je osrednji element, ki ga izraža objektivnost problema, definicija novega koncepta politike, torej nove oblike demokracije. Treba je iti dalje. Kaj torej pomeni danes ukoreniniti novo politiko? To prvenstveno pomeni pozitivno zagrabiti (razumeti) te kolektivne pasivnosti, ali, če nam je ljubše, te latentne subjektivitete, na katere izrecno namigujejo tako institucije Welfare, nove figure delovnega procesa, kot nova družbena hegemonija tehnično-znanstvenega dela. Moramo zgrabiti (razumeti) kraj odsotnosti, pozitivnost latentne realnosti, nevidno roko kolektiva. Razumeti moramo, kako se, pred destabilizacijo nasprotne (sovražne) oblasti, na tem kraju utemelji (uvede, ustanovi, vpelje) motor družbene destrukturacije dominacije. Na tej nenehni krizi in na tej globoki negotovosti kapitalističnega režima postane vidik kritike pravne in politične znanosti liberalno-demokratske države ekspliciten. Politična projekcija kolektivnih dimenzij dela najde v konstitucionalnih strukturah liberalno-demokratske države neposredno oviro. Koncept politične reprezentacije kot funkcije mediacije privatnih individualnosti je dejansko ovira reprezentaciji družbe, ki ni definirana s prisotnostjo individualnosti ampak z aktivnostjo kolektivitete. Emancipacija državljana kot individuuma in ustavna garancija zasebne ekonomske svobode (ki predstavlja njen pendant) vzpostavljata oviro za izražanje odslej konsubstancialnega odnosa med družbo in državo, med produkcijo in določitvijo politike. Pravila pravne države - ali prej tisoč pretvez za privilegij, ki ga je liberalizem podelil ustavni demokraciji - so postavljena za to, da bi zanikale nezaustavljivo pojavljanje potrebe po kolektivnem upravljanju družbene produkcije. Kaj pa pomeni jakobinska nadvlada zakona, občega in abstraktnega, če ne izraz temeljne omejitve, poslednje instance, funkcije sistematične diktature, vpričo nezaustavljivega pojavljanja avtonomnih produktivnih in institucionalnih procesov, ki jih proizvajajo kolektivne subjektivitete? Številnih non-sensov na katere se opira materialna konstitucija liberalno-demokratske države ne morejo zakriti priložnosti, ki jih ta ista praksa oblasti proizvaja - na primer z neo-kontraktualističnimi ali neo-korporativnimi instrumenti. Kontraktualistični instrumenti naj bi zmanjšali razmak med procesi družbene manipulacije in politične emancipacije. Kar se tiče korporativnih instrumentov pa bi naj zmanjšali posplošeno nekonsistentnost reprezentacije tako, da bi jo podredili mehanizmom kolektivnega delegiranja ali organizacije interesov. Noben od teh predlogov pa se ne zdi konsistenten. Oba zgolj sugerirata parcialne elemente, tudi ko so kolektivni, procesa uničenja ločitve politike, tako da mu uničita težnjo k univerzalnosti - mogočna univerzalnost v smeri izginotja avtonomije političnega, najbolj radikalna negacija pretenzije po institucionalni mediaciji procesov, družbenih konfliktov in komunistične samo-organizacije. Disciplinarne strukture konstitucionalizma ni moč spremeniti drugače kot z uničenjem njegove niti (qu’en brisant son fil). To je možno le tako, da radikalno napeljemo temelj demokracije k organizaciji kolektivnih subjektivitet. Reprezentativna mediacija, garancija ustavne in administrativne pravice, ki je določena za ohranjanje mediacije v mejah materialne konstitucije kapitalizma, birokratska struktura, ki je zamišljena za posploševanje institucionalne mediacije (to pomeni zakonodajna oblast in oblast politične usmeritve, neodvisnost vej oblasti in njihova funkcionalna medsebojna odvisnost, administrativna in ustavna organizacija države) - vse to predpostavlja utemeljitev in distribucijo oblasti, ki izključuje vsako produkcijo pravil in gibanj kolektivne reapraopriacije oblasti od spodaj, množic, ljudsko. Dogme ustavne demokracije niso nič drugega kot avtoritarna sredstva abstrakcije oblasti množic, zatrtja enakosti državljanov, ločitve državljana od proizvajalca in monopola nad produkcijsko močjo. Instrumenti ustavne demokracije niso nič drugega kot stroji programirani za produkcijo neenakosti, za uničenje kolektivnega, za večno zagotavljanje tega procesa. Obrnimo torej vidik in priznajmo enkrat za vselej, da se danes resnično podjetništvo (ki proizvaja bogastva skozi delovno kooperacijo, ki je vedno bolj razširjena) gradi na neodvisen način, da je kolektiviteta elementarna oblika v kateri se predoča produktivna sila dela, in da singularitete spontano iščejo svojo uresničitev v kolektivnem. Kolektivni podjetnik uteleša to neodvisnost kolektivnega dela, ki je družbeno organizirano, ki, kot smo videli, predstavlja novo naravo produktivnega procesa; ta prevzema avtonomijo produktivne kooperacije kot bistven vzvod, ki je sposoben razstreliti vsako instanco tako zunanje kot prazne in prisilne kapitalistične komande. Kako se na osnovi teh predpostavk lotiti ustavnega problema? Kako povezati vprašanje politike s to novo produkcijsko močjo? To vprašanje ima le en odgovor: združiti izvajanje kolektivnega podjetništva in politične reprezentacije. Tako se znajdemo na terenu konstituirajoče oblasti. Komunistična demokracija se rodi kot združitev predstavništva in podjetništva, v kolikor imata ti dve danosti lastnosti nove kolektivne subjektivitete - osvobodita vse kar je latentno in aktivirata pasivno prisotnost. Ta demokracija izključi v imenu podjetništva vsak privilegij. V tej perspektivi hoče biti absolutno egalitarna. To podjetništvo pa na drugi strani izključi v imenu demokracije vsako finalnost, ki je tuja univerzalnim vrednotam svobodne družbe. Produkcija in njene določitve vzpostavljajo politiko, tako kot se ta politika predoča kot pogoj produktivnosti. Predrekviziti komunizma se uresničijo ne tako, da spremenijo, temveč da radikalno preoblikujejo ustavno strukturo, v kateri je demokracija zamišljena kot kamuflaža neenakosti in podjetje zagotovljeno kot uničenje kolektivitete. Prehod h komunizmu se potemtakem uresniči v procesu konstitucije produktivnih kolektivnih subjektov, ki ustvarijo mašino upravljanja družbenega, ki je predisponirana za njihovo osvoboditev. Vlada prek katere se mora uresničiti proces tranzicije je vlada nad sistemi od spodaj - torej radikalno demokratični proces. Proces konstituirajoče oblasti, oblasti torej, ki z radikalnim sprejemanjem, bazično, vsake produktivne napetosti, materialne ali nematerialne, z razlaganjem njene racionalnosti in s stopnjevanjem njene moči - postavi konfiguracijo dinamičnega sistema, ki ni nikoli zaprt in omejen v konstituirani oblasti. Oblast v mrežah produkcije, samo-ovrednotenja in samo-organizacije vsega, kar se pojavi v družbi, ki jo proizvedejo kolektivne subjektivitete. Konstituirajoča oblast, katere temeljno pravilo je, da je vsak dan kolektivni izum racionalnosti in svobode.

Aktualna gibanja boja kot konstituirajoča oblast

O čemer govorimo se ne nanaša na utopijo. Nasprotno, predstavlja shemo fiziološkega branja samih delavskih in proletarskih bojev, obširno podružbljenih, ki se odvijajo tako na Zahodu kot na Vzhodu. Če so stranke in sindikati starega delavskega gibanja, povezani z oblikami kontra-oblasti, ki jih je fordizem vsrkal v logiko razvoja in podredil kapitalistični komandi, neizprosno v zatonu, in če se želja, ki jo na novo prevzemajo antagonistična vêdenja pojavlja kot bogaboječa (pieux) in nekonsistentna - če torej staro delavsko gibanje ne obstaja več kot radikalno konflikten element, pa vpričo njega odkrivamo avtonomne oblike komunistične demokracije povsod tam, kjer je resničnost eksploatacije zamajana. Po 1968 se je na Zahodu odprl nov cikel bojev. Po dvajsetih letih kontrarevolucije in restrukturacij (ki so znali razločiti elemente inovacije, ki jih je ta nov cikel izražal in jim predvideti inteligenco, uporabnost in kontrolo prek kapitala) se je sredi osemdesetih let začel neodvisno izražati nov cikel bojev. Označujeta ga dve temeljni instanci: prva je demokratična, drugače rečeno, bazično organiziranje, transverzalna koordinacija postavljanja zahtev in politične akcije, radikalno izražanje enakosti; druga je komunistična, drugače rečeno, vzpostavljena je prek instance kolektivne reapropriacije zavestnega izražanja in delavske avtonomije v nedrih produkcijskih procesov. Ni slučaj, da se je poenotenje teh dveh tem dovršilo v bojih, ki jih je odprla nova množična produktivna inteligenca v družbeno najpomembnejših sektorjih restrukturacije: produktivne storitve, ali šola, ali napredni terciarni sektor. Različne funkcije delavskega boja - destabilizacije nasprotnika in destrukturacije oblasti, revendikativne (ki se tičejo definiranja zahtev op. prev.), reapropriativne ali tiste, ki se tičejo gradnje novih jezikov in novih vrednot - so tukaj našle skupni označevalev. Na tem terenu so bile identificirane nove figure kapitalistične komande, katerim so se zoperstavili originalni elementi strateške inteligence in ustrezne prakse v izvajanju boja. Stari delavski boji so vedno vsebovali dvoumnost dialektičnega odnosa s kapitalom in pravili kapitalistične organizacije dela: odvijali so se znotraj in proti načinu produkcije. Razredna avtonomija se je vedno oblikovala na osnovi vedno bolj nerazrešljive antinomije med instanco oblasti in razumevanjem nujnosti razvoja. Danes se je ta dialektika razpočila. Boj je postavljen zunaj načina produkcije in proti njemu. Avtonomija je predpostavka in ne cilj. Vsak boj izraža konstituirajočo oblast - ki se razvija, kot sam pogoj boja, od neposrednega ekonomskega interesa k projektu družbe. Od tod izhajajo transverzalne karakteristike cikla bojev, in njegov nihajoč razvoj med trenutki akutnega konflikta in dolgimi fazami tajnega razširjanja in ontološke sedimentacije vsakič doseženih organizacijskih rezultatov. Tako da: preoblikovanje inertnih elementov antagonističnega vêdenja v nove konstruktivne delujočnosti (agencement) subjektivitet; produkcija novih kulturnih modelov, pogosto družbeno pomembnih (uglednih); definicija novih mrež destabilizacije oblasti in ponovnega zagona njihovih novih projektov. Noben boj ne spominja na drugega; noben boj ni nekoristen, vsak boj se začne na naprednejšem nivoju od prejšnjega. Pod snegom pripravlja pomlad svoj bogat razcvet. Tudi na Vzhodu razkriva analogne značilnosti cikel bojev, ki se je začel na začetku osemdesetih. Tudi v tem primeru - nevšečno novim mistifikatornim demiurgom jezika - lahko boje in njihove cilje zberemo pod kategorijo komunistične demokracije. Tudi v tem primeru so najpomembnejši subjekti tehnično-znanstvene in produktivne množične inteligence. Tukaj, v neposredno družbeni in politični dimenziji gibanj, biva ontološki predrekvizit njihove aktivnosti v nerazdružljivi izmenjavi med aktivno in pasivno revolucijo, ki konstruira nenehno zaporedje med trenutki raztopitve oblastne strukture v dekompoziciji in iskanjem nove družbene vezi, med sposobnostjo zadrževanja kontra-oblasti, ki je utrjena v rokah avtonomije družbenih gibanj in revolucionarnim izrazom konstituirajoče oblasti, ki oblikuje obliko vladavine iz baze družbenega sistema. Ne gre za to, da bi delali predvidevanja na osnovi te ogromne reartikulacije dinamike razrednega boja: fenomenologija še vedno zaseda kraj strategije. Vendar ne za dolgo, če je res, da so destabilizacija sistema in gibanja kriz že tako posplošena, da je nova represivna reakcija lahko predvidljiva, in da je posledično nujna dozorelost gibanj. Na vsak način je na vzhodu na dnevnem redu konstituirajoča oblast.

Prevod: Andrej Kurnik