Upiranje je ustvarjanje. Strategija boja prekernih je samoovrednotenje izven in proti mezdnemu režimu. Pogovarjati se je treba o taktikah. Kapital ne more drugače, kot da kolonizira sfero razpoložljivega časa, sfero ne-dela, ki je postala poglavitna podlaga družbenega bogastva. Ta kolonizacija je prekerizacija. Pomeni predvsem blokiranje novih produktivnih subjektivitet, nove narave dela, ki ima vse značilnosti delovanja. Predpostavka in na njej sloneč režim, da se lahko uresničimo zgolj v kapitalu, proizvaja revščino. Danes revščina ni posledica odsotnosti temveč prisotnosti kapitalizma. Ampak pazljivo, ne potrebujemo utopije, zgolj identificiranje mehanizmov kolonizacije novih produktivnih subjektivitet in njihovo uničenje. In s tem sprostitev moči.

Pri Marxu je več utopičnih koncepcij dela. Ena pa je pripravna za diskurz dezutopije - omogoča razumeti v tendenci transformacijo narave dela in definiranje različne strategije (ki pa je še vedno v perspektivi komunizma) konstrukcije subverzivnega subjekta.

Dramaturgija boja med živim in upredmetenim delom, ki nas vodi od analize danega protislovja (krize zakona vrednosti v tendenčnem razvoju fiksnega kapitala) k definiciji novega subjekta produkcije (intermezzo). Nato premestitev (drugi akt) v katerem je nov subjekt smatran kot kritičen akter transformacije.

1. Prvo dejanje

1.1.

»Menjava živega dela za upredmeteno, se pravi postavljanje družbenega dela v formi nasprotja med kapitalom in mezdnim delom - je skrajni razvoj vrednostnega razmerja in produkcije, ki temelji na vrednosti. Njena predpostavka je in ostaja - množina neposrednega delovnega časa, kvantum uporabljenega dela kot odločilni faktor produkcije bogastva.«

Nasprotje med živim in upredmetenim delom doseže svojo skrajno obliko, ko obstaja menjava med mezdnim delom in kapitalom znotraj totalno razvite družbene relacije. Kapitalizem je tako izčrpal, porabil svojo zgodovinsko misijo odtujitve dela in »povečanja« njegove produktivnosti. V avtomatičnem sistemu strojev, ko fiksen kapital predstavlja in si prilasti družbeno množico (maso) živega dela preneha nasprotje, ki je gospodovalo genealogiji kapitalistične družbe; delo, ki je postavljeno kot neposredno delo prilagojeno industriji, ni več odločilen faktor v reprodukciji bogastva in torej zakon vrednosti ne predseduje konstituciji in regulaciji menjave med delom in kapitalom. Živo delo se znajde v nerešljivem protislovju znotraj delovanja dialektičnega zakona vrednosti. Mutacija tukaj ni več dialektična ampak katastrofična.

Prvo dejanje drame je potemtakem zadnje dejanje teorije vrednosti. Incipit drama : utopia incipiat.

Toda za kakšno utopijo gre? Tudi pri Marxu se utopija včasih kaže kot neke vrste radikalne emancipacije prvotnega: kot emancipacija tistega, kar je vedno nasprotovalo kapitalu. V tem primeru je delo postavljeno kot neizkorenljiva uporabna vrednost nasproti kapitalu in torej kot radikalno nasprotje menjalni vrednosti. »Dejanski ne-kapital je delo.« V tem primeru pa ne gre za to. V tukajšnji razlagi, ki razprši dvoumnost, ki je lastna humanističnemu nasprotju med uporabno in menjalno vrednostjo, je delo kot ne-kapital analizirano ne iz gledišča njegove uporabe temveč iz gledišča njegove moči. (Razlikovanje figur »dela kot ne-kapitala«: ena je razumljena negativno - kot eksistenca, ki je izključena iz bogastva, »kot revščina« in torej kot vrednost, druga pa je razumljena pozitivno - kot »živi vir vrednosti«, »kot univerzalna možnost bogastva). Posledično je dobila utopična vsebina procesa novo dimenzijo: predvidljiva katastrofa zakona vrednosti ne pošlje živega dela v nedoločen drugje, temveč preprosto razkrije poslednji učinek njegove moči. Takšno predstavo o krizi imenujemo »dezutopija«.

Ugovori marksistični raziskavi kot dezutopiji. V straneh, ki jih preučujemo skušajo najti nesporno teleološko dimenzijo: kot da gre za »naravno zgodovino kapitala«. Ti ugovori niso resni, če upoštevamo, da pri Marxu mogoča aktivnost, ali slučajna (aleatorna) produkcija subjektivitete določa dejanskost strukture in razvoja kapitala (kot njegove krize).

Nadalje, prehajanje zakona vrednosti bi naj bilo pri Marxu mišljeno kot poslednje. Ali ne gre tukaj za čisto utopijo? Toda poslednje pomeni zgolj, da gre za poslednjo oviro za razkritje moči in ne za absolutno omejitev. Onstran najdemo odprto polje možnosti, še in vedno odprto za moč.

1.2.

»A toliko, kolikor se razvija velika industrija, je stvarjanje dejanskega bogastva odvisno manj od delovnega časa in kvantuma uporabljenega dela ter bolj od moči agensov, ki so med delovnim časom spravljeni v gibanje in ki niso sami - njihova powerful effectiveness - ki ni sama spet v nobenem razmerju do neposrednega delovnega časa, potrebnega za njihovo produkcijo, ampak je prej odvisna od splošnega stanja znanosti in napredka tehnologije ali uporabe te znanosti v produkciji. (Razvoj te znanosti, posebno naravoslovja, in z njim vseh drugih je sam spet v razmerju do razvoja materialne produkcije).«

Na nivoju velike industrije, torej realizacije avtomatičnega sistema strojev, obstaja izjemno kvantitativno nesorazmerje med uporabljenim delovnim časom in njegovim produktom ter kvalitativna neskladnost med abstraktnim delom in silo procesa, ki ga kontrolira. Zakon vrednosti v bistvu predpostavlja možnost kvantitativne redukcije konkretnega dela na preproste enote abstraktnega dela in transformacije kvalificiranega dela (in znanstvenega dela) v vsoto enot abstraktnega dela. Zakon vrednosti je predstavljal učinkovitost takšnega izračuna. V avtomatičnem sistemu strojev (v veliki industriji na najvišjem nivoju razvoja) pa kvantitativno nesorazmerje in kvalitativna neskladnost razstreli vsak množitelj enot preprostega dela.

Temu sledi, da v tej obliki zakon vrednosti vstopi v krizo. Ne dovoljuje ekonomski obračun kapitala in razkrije politično ekonomijo kapitala kot krizo.

Nasprotno, pojavijo se nove produktivne sile. Sestavljajo jih znanost in tehnologije. Onkraj zakona vrednosti gre potemtakem za opredelitev proizvodnje bogastva kot rezultata novih moči in za odkritje (onkraj »poslednjega protislovja«) pojavitve teh novih moči.

»Dejansko bogastvo se manifestira nasprotno - in to razkriva velika industrija - v neznanskem nesorazmerju med uporabljenim delovnim časom in njegovim produktom, prav tako pa tudi v kvalitativnem nesorazmerju med delom, ki je reducirano na čisto abstrakcijo, in silo produkcijskega procesa, ki jo nadzira.«

Prvo dejanje je potemtakem zaključeno. Zakon vrednosti in funkcija ovrednotenja neposrednega dela, individualnega in kolektivnega, sta bila razkrita v kritični obliki. Pod kritično obliko v tem primeru pomeni, da se v tem primeru sama dialektika odnosa izkoriščanja lahko zlomi. Delavec ni več bistven za proizvodnjo vrednosti niti za izgraditev bogastva.

Kdo proizvaja vrednost in bogastvo?

2. Intermezzo

»V tej preobrazbi se kot veliki temeljni steber produkcije in bogastva ne prikazuje neposredno delo, ki ga človek sam opravlja, ne čas, ki ga dela, ampak prilaščanje njegove lastne obče produktivne sile, njegovo razumetje narave in njegovo obvladovanje po njegovem bivanju kot družbenem telesu - z eno besedo, razvoj družbenega individua.«

Mutacija obstaja v transformaciji načina apropriacije produktivnosti s strani kapitala. Prvenstven element produkcije vrednosti in bogastva ni več neposredno delo ampak ta obča produktivna sila, ki privre iz družbenega telesa vednosti in delanja - družbeni individuum je temeljni steber produkcije in bogastva.

Ta mutacija je naznačena že prej: »Akumulacija vednosti in usposobljenosti, občih produktivnih sil družbenih možganov je tako vsrkana v ta kapitala vpričo dela...«

Toda mutacija je bila naznačena zgolj iz objektivnega gledišča. Še vedno se iz objektivnega gledišča vztraja na dejstvu, da se da ta nov aspekt relacije kapitala (apropriacija znanstvene in nasploh družbene produktivnosti) bolje videti v figuri cirkulirajočega kapitala kot v figuri fiksnega. Še vedno gre torej za objektivno gledišče, čeprav je narejeno za mobilno in dinamično.

Da bi bil dan resničen obrat, je vendarle treba imeti nekaj več - definicijo novega subjekta produkcije. Teorija mora družbeni individuum, ki vzpostavlja steber bogastva prikazati kot subjekt, ki bogastvo ustvarja. In v tej smeri gre Marxova analiza.

Torej, neposredno delo ostaja nepogrešljivo, toda postaja podrejeno (subalterne) v procesu ovrednotenja glede na znanstveno produkcijo, aplikacijo tehnologij, itd.. Proces ovrednotenja je bistveno odvisen od razvoja kooperacije dela in od njegove ukoreninjenosti v subjektivnem nivoju. Ta kooperativna sila, ki sestavlja »naravni element« dela se izraža in transcendira v družbenem delu. Nahajamo se pred izmeno neposrednega dela z družbenim delom. Produkcija, ki sloni na znanosti in tehnologiji je predvsem utemeljena na tej »obči produktivni sili, ki se sprosti iz družbene artikulacije v globalni produkciji - produktivna sila, ki se torej družbenemu delu pojavlja kot naravna (četudi je zgodovinski produkt). Kapital kot dominantna forma produkcije tukaj deluje v smeri lastnega propada (razkroja).« Nova subjektivna oblika družbenega individuuma (znanstvenega, tehnološkega) producenta vrednosti je prav tako podčrtana v drugih odlomkih in še vedno v istih izrazih: medtem ko neposredno delo preneha biti osnova produkcije, to vse bolj postaja »kombinacija« družbenih aktivnosti (ki jo je zgradila sama velika industrija in ki je v tej mutaciji pridobila lastno subjektiviteto.)

Nahajajoč se pred to mutacijo, smo napoteni na tisto pozitivno definicijo dela/ne-kapitala, ki smo jo omenili v točki 1.1. Moč ne-kapitala, moč dela tukaj biva - to pomeni je določena s - v družbeni kreativnosti, ali če hočemo v njegovi konstituirajoči moči. V preprosti kooperaciji je bila ta družbenost (socialité) vsiljena: v procesu njenega spoznanja individui izvršujejo to produkcijo subjektivitete, ki je samospoznanje razreda. Na tem novem nivoju razvoja, ko si instrument dela popolnoma ekspropriira kapital in ko je popolnoma reapropriiran v intelektualni naravi dela - v tem trenutku se uveljavi nov ontološki agencement (delujočnost) subjektivacije.

Na tem mestu se je treba lotiti dveh problemov:

Prvo zadeva proces mediacije, ki je notranja gibanju transformacije delovne sile, od neposrednosti k intelektualni in znanstveni mediaciji. Tema je uvedena v shemi, ki je nedvomno precej objektivistična: mobilizacija vrednosti dela v cirkulaciji.

Drugi problem je veliko večji: gre za fiksiranje relacij, ki povezujejo spremembo tehnične kompozicije delovne sile z novimi ontološkimi določitvami, ki si jih nadene v razvoju kapitalizma; gre torej za fiksiranje v notranjosti te dialektike različnih figur produkcije subjektivitete. Na kratko, gre za definiranje ontologije zgodovinskega razvoja razrednih figur. Tukaj se začne drugo dejanjeMarxovega raziskovanja.

3. Drugo dejanje

3.1.

»Kraja tujega delovnega časa, na kateri temelji sedanje bogastvo, se prikazuje kot bedna podlaga nasproti tej na novo razviti podlagi, ki jo je razvila velika industrija sama. Brž ko pa je delo v neposredni formi prenehalo biti veliki vir bogastva, delovni čas ni več in ne sme več biti njegova mera in zatorej menjalna vrednost (mera) uporabne vrednosti. Surplusno delo množice ni več pogoj za razvoj občega bogastva, prav tako kakor nedelo nekaterih za razvoj univerzalnih moči človeških možganov. S tem se zruši produkcija, ki se opira na menjalno vrednost, in neposredni materialni produkcijski proces zadobi sam formo, ki je odvrgla bornost in protislovnost. Svoboden razvoj individualnosti, kjer nujni delovni čas ni reduciran zato, da bi se postavilo surplusno delo, ampak nasploh redukcija nujnega dela družbe na neki minimum, ki mu tedaj ustreza umetniško, znanstveno, itd. izoblikovanje individuov s pomočjo časa, ki je sproščen, in sredstev, ki so ustvarjena zanje vse.«

Analizi (Darstellung) in identifikaciji novega subjekta sedaj sledi subverzivna premestitev, torej Neue Darstellung.

Štiri točke Neue Darstellung novega dezutopičnega političnega projekta:

a. Konec delovanja zakona vrednosti v njegovi klasični obliki razloži to, kar je zakon vrednosti vedno bil: zakon izkoriščanja. Zakon vrednosti ne obstaja, obstaja zgolj zakon presežne vrednosti. V kapitalističnem razvoju najde zakon vrednosti mistificirano uporabo. Cena je bila njegovo izničenje. b. Klasični kapitalistični pogoji proizvodnje bogastva so v krizi. Transformacija živega dela (onkraj neposrednega dela) v nematerialno intelektualno delo, v proizvajalca umetniških, znanstvenih, tehničnih funkcij, bodisi da so kooperativne, socialne, lingvistične - ta transformacija ni samo mogoča, temveč aktualna, uresničuje se pred našimi očmi. c. Posledica krize zakona vrednosti je, da se delo ne pojavlja več v obliki bede. Živo delo, kot aktivnost, kot ontološka potencialnost, postane direkten (družbeni) proizvajalec bogastva. d. Nujno delo ni več pogoj za presežno delo. Redukcija nujnega dela je dosegla minimum, ki nima več nič za opraviti s proizvedenim bogastvom, to pomeni, da med njima ni več možna nobena skupna mera. Nujno delo dosega omejitev, ki je prej sorazmerna z neskončno produktivnostjo, ki pa je druge narave, kot tista, ki jo določa neposredno delo: znanstvena produkcija, umetniško izražanje, prosti družbeni čas kot produktiven dynamis.

Redukcija nujnega časa (preko masivnega povečanja produktivnosti) na upadajoč minimum sprosti razpoložljiv čas za celotno družbo. Kapitalu ne uspeva več preoblikovati ta razpoložljiv prosti čas v presežno vrednost niti ga prikleniti na njegovo rast. Razpoložljiv čas potemtakem preneha obstajati na protisloven način (torej, da lahko obstaja zgolj na osnovi presežnega dela). Dejansko bogastvo se predstavlja kot proizvod aktivnosti vseh individuov in razpoložljiv čas je odslej mera bogastva.

»Čim bolj se to protislovje razkrije, tem bolj se pokaže, da rasti produktivnih sil ni več mogoče prikleniti na prilaščanje tujega presežnega dela, ampak da si mora množica delavcev sama prilastiti svoje surplusno delo. Ko je to opravila - in razpoložljiv čas s tem izgubi nasprotujočo si eksistenco - bo po eni strani nujni delovni čas dobil svojo mero v potrebah družbenega individua, po drugi pa bo razvoj družbene produktivne sile rasel tako hitro, da bo rasel razpoložljiv čas vseh, čeprav je zdaj produkcija preračunana na bogastvo vseh. Kajti dejansko bogastvo je razvita produktivna sila vseh individuov. Torej mera bogastva ni več delovni čas, ampak razpoložljivi čas. Delovni čas kot mera bogastva postavlja, da je bogastvo samo utemeljeno na siromaštvu in da razpoložljiv čas obstaja v nasprotju in skoz nasprotje do surplusnega delovnega časa oziroma je postavljanje celotnega časa individua kot delovnega časa in zato njegova degradacija v golega delavca, subsumpcija delu. Zato najrazvitejša mašinerija sili delavca, da dela zdaj dlje, kot je to počel kot divjak ali kot je to sam počel z najenostavnejšimi, okornejšimi orodji.«

3.2.

»Kapital je sam procesuirajoče protislovje (s tem), da stremi k redukciji delovnega časa na minimum, medtem ko po drugi strani delovni čas postavlja kot edino mero in vir bogastva. Tako zmanjšuje delovni čas v formi nujnega, da bi ga povečeval v formi odvečnega; zato čedalje bolj postavlja odvečni čas kot pogoj - question de vie et de mort - za nujni. Po eni strani torej kliče v življenje vse moči znanosti in narave, kakor tudi družbene kombinacije in družbenega občevanja, da bi ustvarjanje bogastva napravil neodvisno (relativno) od zanj uporabljenega delovnega časa. Po drugi strani hoče te tako ustvarjene orjaške družbene sile meriti ob delovnem času in jih ukleniti v meje, ki so potrebne, da bi že ustvarjeno vrednost ohranil kot vrednost. Produktivne sile in družbeni odnosi - oboje različni strani razvoja podružbljenega individua - se kapitalu prikazujejo le kot sredstvo in so zanj le sredstvo, da bi produciral iz svoje bornirane podlage. In fact pa so to materialni pogoji, da bi jo vrgli v zrak. »Resnično bogat je kak narod, kadar namesto 12 ur dela 6. Wealth ni komanda surplusnega delovnega časa (realno bogastvo), temveč razpoložljiv čas, mimo tistega, ki je uporabljen v neposredni produkciji, za slehernega individua in za celotno družbo.«

Ko enkrat pride do take situacije - ki jo proizvede kapital sam (ob tem, da vemo, da je evolucija kapitala vedno rezultat razrednega boja) - katera je problematika razrednega boja?

Iz kapitalističnega gledišča gre za vsiljevanje mere zakona vrednosti, to pomeni časovne mere izkoriščanja neposrednega dela, s prisiljevanjem (brzdanjem) transformacije subjektov dela in produkcije. To je vprašanje življenja ali smrti. Kapital lahko živi zgolj od zakona neposrednega dela. Njegova organizacijska oblika je osnovana na tej figuri odtujitve. Kapital ni sposoben preiti omejeno (bornirano, bedasto) bazo, ki je njegova.

Nastali paradoks se opredeljuje kot: na eni strani se moči znanosti in komunikacije, ki so postale resnično in neposredno produktivne, emancipirajo od zakona vrednosti, od prisilne mere časa neposrednega dela. Na drugi strani morajo biti nematerialna produktivna sila in produktivni družbeni odnosi (komunikacija) - ta dva komplementarna dela razvoja družbenega individua - zreducirani znotraj omejene baze zakona vrednosti. Na ta način nimata kapital in njegova oblast nobene racionalnosti več. Produkcija blaga se uresniči prek komande (niti preko dela niti preko blaga), zgolj prek komande. Tako se vračamo k situaciji, ki jo je Marx definiral v točki 1.1, na začetku povzetka-ekspozicije krize zakona vrednosti: vendar odslej se zgodovinski proces, ki je zorel skozi mutacijo subjekta, predstavlja v protislovni obliki v subjektivnih izrazih.

»Dezutopija« je dosegla zrelost. Proces je prišel do točke, kjer morajo nove subjektivne forme »raztreščiti« star sistem zakona vrednosti, zakona izkoriščanja. Iz gledišča novega proletariata, to pomeni novih figur živega dela, se razredni boj odvija v organizaciji novih moči produkcije proti kapitalistični dominaciji.

3.3.

»Narava ne gradi strojev, lokomotiv, železnic, electric telegraphs, selfacting mules, it. So produkt človeške industrije; naravni material, preobražen v organe človeške volje nad naravo ali njegovega udejstvovanja v naravi. So s človeško roko ustvarjeni organi človeških možganov; upredmetena moč znanja. Razvoj capital fixe nakazuje, na kateri stopnji je obče družbeno znanje, knowledge, postalo neposredna produktivna sila, tako da so sami pogoji družbenega življenjskega procesa prišli pod kontrolo general intellecta ter so njemu primerno preusmerjeni. Do katere stopnje so proizvedene družbene produktivne sile, ne le v obliki znanja, ampak kot neposredni organi družbene prakse; realnega življenjskega procesa.«

Poslednja Marxova trditev se dotika vsebine razrednega boja iz gledišča novega znanstveno-komunikacijskega proletariata. Nova sila družbenega dela mora vsiliti lastno hegemonijo nad generalnim intelektom.

Če pozorno opazujemo, nima projekt ničesar znanstvenega, saint-simonističnega. To je družbeni projekt. Družbena praksa je tista, ki vzpostavlja vrednost, hrani jo dejanski proces življenja. V tej koncepciji proletarskega prevrata kapitalistične dominacije ni niti najmanj ekonomizma.

Prevod iz francoščine in uvodni tekst Andrej Kurnik