Konec julija in na začetku avgusta lanskega leta je v Luki Koper potekala prelomna stavka (http://www.njetwork.org/Stavka-v-Lu...). Stavka Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti in spontan protest delavcev IPS, združenih v sindikat SIPS, pomeni prelomno epizodo v delavskem in socialnem boju proti prekernosti, za delavske in socialne pravice ter skupno blaginjo. 24. januarja je predsednik sindikata delavcev pri podizvajalcih v Luki Koper (SIPS) Predrag Peđa Topić od svojega delodajalca Nedjo d.o.o. prejel pismo s prepovedjo opravljanja dela in vstopa v Luko Koper in vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ti postopki proti delavcu in sindikalistu niso nič drugega kot napad na sindikalno združevanje, šikaniranje zaradi aktivnega zavzemanja za delavske in socialne pravice, poskus utišanja vsake kritike obstoječih družbenih odnosov, ki so za večino nevzdržni.

Stavka in spontana protestna zaustavitev dela v Luki Koper sta dala pomembne lekcije. Če želimo uspešen boj proti prekernosti, moramo zgraditi solidarnost med relativno garantiranimi in negarantiranimi delavci in delavkami. Sodelovanje med dvema bazičnima sindikatoma, SŽPS in SIPS, ki je slonelo na spoštovanju avtonomije bazičnih sindikalnih organizacij in na horizontalnosti odnosov med njima, je bilo ključno za uspešno stavkovno akcijo. Solidarnost žerjavistov in pogum ter odločnost delavcev pri podizvajalcih so omogočili, da se je ustrezno razkrila neznosnost neoliberalne organizacije dela, ki prenaša stroške fleksibilnosti potreb po delu izključno na delavce. Pokazali so se strahoviti socialni stroški takšne politike. Naslednje pomembno napotilo za boje proti prekernosti je bilo, da je treba najti skupen horizont boja. Solidarnost posameznikov in posameznic, bazičnih sindikatov ter kolektivov in gibanj, ki so se v času stavke pridružili stavkajočim in protestnikom, ni bila solidarnost z, ampak skupen boj. Čas stavke je bil čas kolektivnega premišljanja o tem, kako izboriti nove pravice in garancije, ki bodo omogočile dostojanstveno življenje prekerne generacije. Med delavci SIPS so tako krožile ideje kooperative (ti. poola), ki bi zmanjšala pritisk fleksibilizacije, ki jih duši. Te ideje so se ujemale z idejami skupne blaginje, ki nastajajo v drugih delavskih in družbenih bojih. Računa za fleksibilnost, ki proizvaja vrtoglave profite, ne moremo več plačevati. Zato moramo izboriti nove socialne pravice in nov sistem blaginje. Račun zanje pa moramo izstaviti finančnim in političnim rentnikom.

V stavki je bil ključen pogum delavcev, ki so zaposleni pri IPS. Skrajno negotovi, saj zaradi svojega zaposlitvenega in državljanskega statusa izpadajo iz že tako siromašnih garancij, so zastavili svoja telesa in omogočili, da je javnost videla resnične razsežnosti problemov v Luki Koper. Brez njihovega vztrajanja bi bila stavka končana s porazom in odpravljena kot poskus ozke klike delavcev, da obdržijo „privilegije“. Tako pa je spregovorila o pogojih dela in življenja večine v tej družbi. Predrag Peđa Topić, predsednik SIPS, je takrat vodil delavce pri podizvajalcih, ki so pred vhodom v Luko izvedli prelomno stavko za novodobna delavska in družbena gibanja v Sloveniji. Vodil jih je kot enak, z ramo ob rami s sodelavci in podporniki ves čas protesta. In Predrag se s svojimi sodelavci še vedno bori za pravice delavcev v Luki Koper. Zato je napad nanj, poskus, da se ga odstrani iz Luke in kaznuje zaradi bojevanja za delavske in socialne pravice, napad na vse nas.

#15o (delavnica proti prekernosti, za skupno blaginjo)

Socialni center Rog

IWW (Nevidni delavci sveta)

(POZOR: podpis je treba potrditi na mailu)