Finančna kriza, ki je izbruhnila v ZDA, je strukturna kriza sistema. Tistega, ki od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja sloni na finančnih špekulacijah, privatizaciji družbene blaginje in vojno policijskih intervencijah. Skrajno ignorantsko bi bilo trditi, da se je kriza neoliberalizma začela šele sedaj. Njegov vzpon in razvoj je od samega začetka kritičen. V zadnjih dvajsetih letih smo spremljali številne epizode uporov in gradnje alternativ proti četrti svetovni vojni, kot so ta sistem poimenovali Zapatisti. Novo je, da je kriza udarila v središču sistema, v hladnih steklenih in jeklenih palačah finančnega ukazovanja, ki so bila skozi vsako epizodo represije nad upori proti finančni globalizaciji bogatejša. Mašina globalne komande je končno zakuhala.

Kriza je vedno priložnost, tako za ekonomske elite kot za multitudo. Po Marxu je kapitalistična kriza situacija, ki zaradi pritiska proletariata k zmanjšanju profitnih stopenj kapital prisili k splošnemu razvrednotenju in globoki preureditvi produkcijskih odnosov. Monetarni manevri, ki so velik del sveta prisilili v strukturno prilagajanje (privatizacija, zmanjšanje javnih izdatkov, privatizacija blaginje), sprožitev recesije, s katero so izpraznili tovarne in razbili moč industrijskega delavskega razreda, represija nad sindikalnim gibanjem in heretičnim delom delavskega gibanja, uničevanje vseh oblik in institucij družbene solidarnosti, vojno policijske akcije – vse to je bil odgovor na krizo akumulacije v šestdesetih/sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in genealogija novega sistema neoliberalne globalizacije.

Trenutna kriza pa se zdi bolj podobna tisti, ki se je iztekla v nacizem, drugo svetovno vojno in zmagovit antifašizem na eni strani Atlantika in v New Deal na njegovi drugi strani. Tako New Dealu kot režimom, ki so izšli iz antifašizma, je bilo skupno to, da so v upravljanje s proizvodnjo družbenega bogastva vključili razrede proizvajalcev. Kompromisen aranžma, ki večinoma ni drastično zamajal položaja ekonomskih elit, je pa odprl razredni boj, ki je postal v povojnem času motor družbene preobrazbe in preobrazbe dela. Neoliberalizem, ki je bil odgovor na krizo kapitalizma, na zmanjševanje razredne oblasti ekonomskih elit, na gibanje multitude, ki je obetalo strmoglavljenje vseh oblik kapitalistične oblasti in nastanek horizonta svobodnega proizvajanja družbe in življenja, ni mogel niti uničiti niti ignorirati rezultatov bojev multitude. Da bi lahko ponovno izvajal komando se je moral postaviti kot negativno zrcaljenje in inverzija nove kakovosti delovne sile.

Danes, v krizi neoliberalizma, ki je nepovratna, pa čeprav ga skušajo donedavni apologeti rešiti tako, da kažejo na pohlepne bankirje, menedžerje in borzne mešetarje – kakor, da je problem samo v pokvarjenih posameznikih in ne v sistemu – moramo naskakovati nebo iz sedimentov proletarske subjektivitete, ki so se naložili v boju proti izkoriščanju, za samoovrednotenje in absolutno pluralnost. Ko je v krizi sistem, ki je zgrajen na predpostavki, da družba ne obstaja in da obstajajo samo posamezniki in družina (tako je dejala Margaret Thatcher), na sistematičnem uničevanju vseh politično vzpostavljenih oblik družbene solidarnosti in skupnega dobrega, na vsiljevanju finančnih instrumentov in pogodbe kot edinih oblik organiziranja in upravljanja proizvodnje dobrin, družbe in življenja, se je treba lotiti političnega vzpostavljanja institucij svobodnega proizvajanja družbenega življenja. Tja pa lahko pridemo samo z brezkompromisnim bojem za dohodek, za družbeno mezdo in skupno dobro. S stališča tistih, ki proizvajajo družbeno življenje in mu ne načeljujejo kot parazitska komanda, je racionalen odgovor na krizo tisti, ki je s stališča slednje neracionalen. Edini racionalen odgovor na krizo je množenje zahtev in postavljanje alternativ. Piromani, ki gasijo požar, pravijo, da ne smemo pritiskati na javno porabo, da ne smemo zahtevati višjih plač, da ne smemo zahtevati višjih pokojnin, da ne smemo zahtevati konca apartheida in globalno državljanstvo. To nam pravijo, medtem ko mečejo nezamisljive količine našega denarja v sanacijo njihovega sistema komande. Za te piromane je kriza odlična priložnost za nadaljnjo koncentracijo in privatizacijo družbenega bogastva in za nadaljnje blokiranje proletarske subjektivitete, ki poseduje vse kvalitete, da zamenja njihov režim komande, da na terenu boja za družbeno mezdo, skupno dobro in globalno državljanstvo ustvari nove oblike demokratičnega samovladanja multitude.

V krizi je velik zaveznik parazitskih piromanov in največji sovražnik produktivne multitude egoizem. Egoizem se napaja iz predstave, da se pogača globalnega družbenega bogastva zaradi krize komande nad globalnimi produktivnimi razredi manjša ali ostaja enako velika. Zato je treba začeti neusmiljen in egoistični boj za deleže v tej pogači. Ta predstava vodi v globalno vojno za ekonomsko hegemonijo med velikimi svetovnimi silami. Vodi tudi v globalno državljansko vojno med privilegiranimi in marginaliziranimi segmenti multitude. Plani odpuščanja kot del kriznega menedžmenta so nedvoumni. Najprej bodo odpuščeni prekerni delavci, tisti, ki so najbolj izkoriščani in izključeni iz družbene mezde. Boj proti egoizmu in vojni narekuje solidarnost in skupen boj proti takšnemu kriznemu menedžmentu. Še enkrat je treba poudariti, sedanja kriza je zgolj kriza komande nad proizvodnjo skupnega bogastva, njenih indeksov in režimov vrednotenja. Multituda, čeprav jo nenehno razlaščajo, poseduje dovolj inteligence, dovolj kvalitet, ki so potrebne ne samo za proizvodnjo, ampak za proizvodnjo več svobode in enakosti na globalni ravni. Kar potrebuje so organizacija in indeksi, ki ustrezajo novi kvaliteti delovne sile, generalnemu intelektu. Do njih bo prišla v bojih proti kriznemu menedžmentu, ki segmentira trg dela, za globalno državljanstvo, za več javne porabe, proti privatizaciji javnega, za imanenten odnos med skupnostnim in javnim.

Oder, na katerem se bo v vsaki epizodi družbenih in delavskih bojev (za dohodek in skupno proti kriznemu režimu elit, ki bodo skušale restavrirati svojo komando) odločalo o alternativi med samovlado multitude in barbarstvom, je postavljen. Nekateri scenariji predvidevajo, da bodo krizo plačali tisti, nad katerimi se je izvajala komanda neoliberalne finančne globalizacije. Ti scenariji se že izvajajo, znotraj pa se razlikujejo v predvidevanju razpleta. Eni bi krizo izkoristili za še nadaljnjo razlaščanje in uzdenje produktivnosti multitude. Drugi vedo, da lahko multitudo mobilizirajo za reševanje krize in sistema komande samo tako, da ji podelijo določene koncesije v obliki participacije pri družbenem bogastvu in moči. Takšni scenariji nas nikakor ne zadovoljujejo. Zato hočemo napisati scenarij gibanja. Elementi zanj so dani tudi v provinci Sloveniji. Boji za globalno državljanstvo, za dohodek, proti privatizaciji šolstva in zdravstva, boji za nove javne prostore in skupno, boji na terenu mezde in na terenu družbene mezde. Razplet tega scenarija ne predvideva niti brezkompromisne niti kompromisne restavracije komande finančne globalizacije. Predvideva njeno strmoglavljenje.

Andrej Kurnik