Vlada je sprejela tako imenovano izhodno strategijo iz krize. Istočasno je premier Pahor naznanil, da je politike konsenza konec, rekoč, da bo vlada skušala doseči soglasje glede ukrepov izhodne strategije le do določene točke, nato bo sprejela unilateralno odločitev. Napoved ukrepov za izhod iz krize in konca konsenzualne politike je pospremila obnovljena zgodba o nakupu novega vodnega topa za razganjanje demonstracij. Na osnovi teh informacij seveda ni težko speljati sklepa, da je vlada pripravljena na represivni scenarij, po katerem bo iskanje soglasja in usklajevanje nadomestil vodni top in kordoni robocopov. Kaj je ozadje tega premika od konsenzualne politike k represivni naddoločitvi političnih procesov in kaj vse to pomeni za družbene in delavske boje?

Najprej je treba odgovoriti na vprašanje, zakaj gre pri ti. izhodni strategiji iz krize. Na dlani je, da bo bitka okrog nje odločila, kdo in na kak način bo plačal krizo. Vsi stebri izhodne strategije pričajo o tem: fleksibilizacija trga dela, spremembe fiskalne politike, "racionalizacija" javnega sektorja in javnih storitev. Vsi ukrepi, ki zadevajo omenjene stebre, govorijo o tem, da se je vlada odločila, da bodo krizo plačali tisti, ki zanjo niso krivi, produktivna multituda. Spremembe davčnih obremenitev, lažje odpuščanje zaposlenih, definiranje novih režimov fleksibilnega izkoriščanja delavcev, drastični posegi v javni sektor in krčenje pravic iz naslova socialne države - vse to daje jasno vedeti, da bo vlada tistim, ki so krivi za krizo in njeno poglabljanje, podelila nov mandat upravljanja z družbo, takorekoč absoluten, neomejen in brezpriziven mandat.

Seveda je kriza globalna, povezana s krahom finančne kapitalistične globalizacije. Ne smemo pa pozabiti, da jo je v Sloveniji poglobil specifični razvoj tukajšnjega kapitalizma: privatizacija kot razlastitev množic in razvrednotenje skupnega bogastva ter lastninska konsolidacija, ki sta izhajali iz projekta vzpostavitve nacionalnega kapitalističnega razreda. Seveda specifični razvoj nacionalnega kapitalizma ne zanika, da so njegove poteze in logika lastne kapitalizmu nasploh. Splošna skorumpiranost slovenskih kapitalističnih subjektov, kot je primer izčrpavanja podjetij skozi lastninsko konsolidacijo ali pa kraja državnih subvencij za skrajšanje delovnega časa v času krize, pomeni, da je poskus vlade, da prenese tako rekoč absoluten mandat vladanja na te iste kapitalistične subjekte, toliko bolj škandalozen. Kako je mogoče, da hoče ti. leva vlada nagraditi subjekte, ki so krivi za to, da se velik del prebivalstva iz meseca v mesec prebija z dohodki, ki so nižji od eksistenčnega minimuma, da je deset odstotkov prebivalstva (za kar je z migracijsko politiko neposredno odgovorna vlada) izključenega iz države blaginje in podvrženega režimu apartheida, da nove in nove generacije mladih izobražencev pristanejo v skrajno negotovih oblikah zaposlitev, brez možnosti, da uresničijo svoje znanje in sanje, da živimo v kastni družbi, v kateri je predmet medgeneracijske transmisije poklicna bolezen, ne pa optimizem, ki bi izhajal iz procesov širjenja možnosti življenja in svobode?

Prvi odgovor na vprašanje, zakaj gre pri izhodni strategiji, je torej na dlani. Želijo, da plačamo krizo, da pozabimo, kdo je zanjo odgovoren, da se podeli mandat za gašenje požara piromanom. Pri takšni zastavitvi problema tvegamo, da se v nas zbudi zgolj bes in občutek nemoči, nekakšno moralno ogorčenje, vse to pa nam ne da ravno predstave o tem, kaj lahko naredimo. Zato si moramo zastaviti drugo vprašanje in sicer, kako se temu scenariju zoperstaviti, kako preprečiti, da bomo plačali krizo, kako jo preusmeriti v osvobodilno gibanje. Tudi na to vprašanje lahko odgovori analiza prehoda od konsenzualne politike k vodnim topovom. Na prvi pogled vlada na ta način grozi socialnim partnerjem, seveda ne ti. delodajalski, ampak delojemalski strani. Človek logično pomisli, da si premier ne zamišlja, kako bo vodni top šprical predstavnike gospodarske zbornice ali pa kakšnega Bobinca, medtem ko igra tenis. Sama vsebina ukrepov za izhod iz krize govori prej o tem, da si premier predstavlja, da bo vodni top razganjal delavske, študentske ali upokojenske demonstracije. Pa tudi to se znotraj dosedanje paradigme vladanja ne zdi preveč verjetno, saj so bili za kontrolo nad tovrstnimi protesti zaenkrat dovolj sindikalni funkcionarji, ki so jim demonstracije predstavljale argument za pogajalsko mizo. Zato je jasno, da vodni top vstopa v tukajšnje politično življenje kot indikator pomembne spremembe same paradigme vladanja. Seveda bi mnogi radi v vsem skupaj videli le znamenje prislovične nevretenčnosti dotičnega premiera, ki pač izjavi tisto, kar mu v določenem trenutku nekdo prišepne in se mu zdi "kul". Takšno podrejanje realnih političnih procesov osebnostnim karakteristikam politikov, pa lahko le zamegli situacijo in nam onemogoči videti realne politične procese in tendence, od kod preži nevarnost in kje so priložnosti za procese radikalne tranformacije sveta. Če gremo onkraj osebnostnih lastnosti premiera in si prikličemo v spomin politično dinamiko v času krize, potem lahko vidimo, da ni napoved represivnega scenarija nič drugega kot poslednji žebelj v krsto socialne države - mehanizmov in institucij, ki so skrbele za to, da so družbeni konflikti pomirjeni in vpreženi v koncept enodimenzionalnega kapitalističnega razvoja.

Paradigma socialne države pa ni padla šele zdaj, z vladnimi žuganji. Po stavkah in protestih, nastalih zunaj okvirjev in celo volje korporativnih stanovskih organizacij, si ne more nihče več zatiskati oči pred nepovratno krizo socialne države. Erozija podpore organizacijam interesnega predstavništva, kot so velike sindikalne centrale, izraža po eni strani krizo ti. gradualizma, postopnega razlaščanja ljudi, ki je bilo v pomembnem delu menedžirano v institucijah socialnega partnerstva, po drugi pa dejstvo, da ni socialna država nič drugega kot kapitalistični aufhebung socialističnega koncepta dela. V institucijah socialnega dialoga in socialnega partnerstva so imele hegemonsko vlogo, če ne celo izključno, organizacije neokorporativnega interesnega in stanovskega predstavništva, ki so bile vzpostavljene na osnovi kanona fordističnega in socialističnega dela. Kot predstavniki pluralnih modalitet mezdnega dela, od katerih jih je vedno več zunaj kanona mezdnega dela (kar je zunaj lahko združimo v koncepta migrantskega in prekernega dela), so bile te organizacije in insitucije socialnega partnerstva vedno bolj institucije predstavljanja simulakra produktivne družbe. Če je politika velikih sindikalnih central, kot je ZSSS, v primeru fordističnega delavstva še dajala vtis, da gre upogibanje dominaciji kapitala skupaj z določenimi koncesijami za delavce, je bila njihova politika v primeru postfordističnega proletariata, mnogotere, migrantske in intelektualne delovne sile, zgolj izvajanje dominacije kapitala. Premik v političi paradigmi, ki jo je napovedal Pahor in uvedba govorice vodnega topa, je zgolj potrditev tega, da je socialna država kot kapitalistični aufhebung socialističnega koncepta dela, dokončno na tleh. Zato pa ne rabimo žalovati. V takšni socialni državi se je potencial radikalne transformacije sveta, če je kdaj sploh obstajal, izpel. Premier torej žuga z vodnim topom zato, ker se več ne more zanašati na socialno državo, kot na prostor, ki rekuperira, angažira in vprega družbene konflikte. To pa velja za socialno državo v najširšem smislu. Njene institucije, pa naj gre za socialno partnerstvo ali za javne storitve, kot je zdravstvo in šolstvo, niso več zanesljivi agensi reprodukcije kapitalistične vladavine. Zato je treba slednje s ti. racionalizacijo javnega sektorja in z grožnjami s privatizacijo postaviti pod neposredno komando kapitalističnih subjektov.

Vodni top lahko razumemo kot politični subjekt kapitala. Izraža njegovo zmožnost, da nasilno naddeterminira razmerje sil. Razmerje sil, ki postane s padcem socialne države, ko postaja konflikt odprt, nemistificirano. In na tej točki se postavita dve alternativi. Prva je naddeterminacija konflikta, druga je organiziranje konflikta v konstituirajočo aktivnost. Scenarij naddeterminacije se z lahkoto napove. Kapitalistična država se odpoveduje socialni državi, še vedno pa ima pravno in nacionalno državo. Obe se ji zdita v tem trenutku od socialne države učinkovitejša okvira reprodukcije reda in kontinuitete oblasti. Pravna država je pravno politična verzija ekonomskega laissez faire. Je garant ekonomskega in družbenega razvoja, ki ga določajo proste in spontano koordinirajoče se kapitalistične energije. Tako pravi buržoazna ideologija. V resnici pa je pravna država hibrid med tržno utopijo spontane socializacije tržnih sil, in absolutistično državo. V njen genski zapis je vpisana kriza kapitalistične ideologije kot spontanosti in neovirane ekspanzije. Subjekt pravne države niso le individualne pravice, ampak tudi obči interes kot odgovor na samodestruktivnost proste medigre posamičnih kapitalističnih interesov. In seveda se ta subjekt obenem konstituira kot izključitev proletarcev, nelastnikov in je zato subjekt razrednega gospostva nad proletarci, ki se jim pogodbeni odnosi in tržna menjava nikoli ne kažejo kot neprisilna menjava med enakimi.

Pravna država je transcendentalna oblast, samonanašujoča se proceduralna mašina, ki iz konstitucije izključi vsako inovacijo, ki se ne upogne telosu in kontinuiteti kapitalistične oblasti. Nova oblika življenja, samoniklo nastala praksa, lahko vstopi v konstitucijo, je oktroirana kot pravica, samo če je transubstancializirana v individualizmu, ekploataciji in redukciji mnogoterega na eno. Pluralizem postane tako pluralizem političnih strank, pluralne oblike življenja postanejo pravice posesivnega individuuma. Seveda moramo pri tem upoštevati, da so se ljudje v svojem boju v zgodovini poslužili tudi pravne forme in da ima pravna država tudi zamolčan razvoj, ki so ga narekovali boji proti diskriminaciji in za svobodo. Konstituirajoča aktivnost zato ni v simetrični opoziciji s pravno formo in državo. Vendar je limita liberalno demokratskih ustav in pravne države absolutna, saj onemogoča afirmacijo drugačnega subjekta proizvodnje prava in pravic, subjekta, ki se zaradi svoje družbene biti ne more konstituirati prek odtujitve: moči v oblasti, imanentne produktivnosti pravic v transcendentalnem izvoru prava, absolutne odprtosti v identiteti... In popolnoma analogne karakteristike so značilne za nacionalno formo, kjer reprodukcijo oblasti in kapitalistične suverenosti omogoča zaprta in homogenizirana kolektivna identiteta.

Če upoštevamo absolutno zaprtost tako pravne kot nacionalne države za inovacije - za definiranje novih pravic, ki izhajajo iz transformacij v materialni konstituciji, iz transformacij dela in družbene produkcije - potem vidimo, da so grožnje z vodnim topom izraz konstitucionalne krize, torej krize konstitucije, ki je zgrajena na konceptih nacionalne suverenosti, pravne in socialne države. V krizi je zato, ker se družbenega reda ne da učinkovito reproducirati brez učinkovitih mehanizmov posredovanja konfliktov in vpisovanja družbenih inovacij v kontinuiteto oblasti. Tega ne omogoča nacionalna država, okrog katere so se razblinile vse iluzije tudi v predelih sveta, kjer je nacionalna osvoboditev nekoč veljala za osvobodilni projekt. Tega ne omogoča pravna država, ta abstraktna mašina transcendentalne transubstancializacije strastne apropriacije. In tudi ne socialna država kot socialistični ali kapitalistični aufhebung individualnega in manualnega dela.

Prehod od konsenzualnega načina vladanja k vladanju z vodnimi topovi je izraz konstitucionalne krize, ki se je v Sloveniji in povsod po svetu popolnoma razkrila v času globalne finančne in ekonomske krize. Ta konstitucionalna kriza je produkt transformacij v materialni konstituciji. Transformacij, ki so razveljavile dialektiko med formalno in materialno konstitucijo, ki se je razvila v oblikah nacionalne, socialne in pravne države. In leva vlada v Sloveniji na to krizo, ki je globalna, odgovarja z razklenitvijo razmerja med formalno in materialno konstitucijo in z absolutizmom formalne konstitucije. Drugače rečeno, namesto, da bi delala na hipotezi novega, nedialektičnega razmerja med produkcijo in konstitucijo, ju z grožnjo naddeterminacije ločuje. Verjetno drugega parlamentarna levica, ki je popolnoma ujeta v transcendentalno shemo utemeljitve oblasti, niti ne more narediti. To potrjujejo mnogi kazalci, ki jih lahko združimo v ugotovitev, da levica v Sloveniji ne vidi ničesar zunaj države in njenih institucij.

Kaj lahko v tej situaciji storijo antikapitalistična gibanja? Kaj storiti v situaciji, ko bo prekernost postala norma, ko se pripravljajo napadi na javni sektor in storitve, ko se jim še bolj agresivno vsiljujejo podjetniška legitimacija, ko se bomo soočili z množičnim odpuščanjem, ki ga bo omogočila fleksibilizacija dela, z napadi na obstoječe dohodke, prenosom davčnih bremen na revnejše, zaostritvijo represivnosti, agresivno normalizacijo, ko bodo konsolidatorji lastninjenja dobili skoraj absolutno oblast in bodo javna sredstva namenjena prvenstveno zatrtju vsake rezistence temu scenariju (pomemben signal v tej smeri je javno financiranje čiščenja objektov kompleksa Rog, katerega namen je privabiti privatne investitorje)... ? Predvsem moramo razumeti, da se je finančna kriza prevesila v politično in da je treba razširiti kritiko kapitala na kritiko politike. Obenem moramo razumeti, da je kriza v prvi vrsti rezultat transformacij v produkciji, ki pričajo o tem, da se subjektu družbene produkcije ne da več vladati znotraj kapitalistične države. Subjekt družbene produkcije mora postati politični subjekt, ki pa je lahko samo subjekt samovladanja. To pomeni, da se ne more konstituirati skozi odtujitev, kot to predvidevajo koncepti nacionalne, pravne in socialne države. Lahko se samo samokonstituira. To pomeni, da mora iznajti oblike neposrednega izražanja potreb in želja multitude. Znotraj teh političnih oblik mora zagnati konstitucionalno aktivnost, ki ne vsebuje nikakršne odtujitve bodisi moči bodisi pravic bodisi družbenih in materialnih pogojev proizvajanja. To konstitucionalno aktivnost lahko v malce starem jeziku razumemo kot reapropriacijo, ki je samodeterminacija.

Če antikapitalizma ne bomo razumeli kot drugega načina konstituiranja sveta, bomo vedno naleteli na limite, ki jih v svojih konstitucionalnih oblikah postavlja kapitalistična država. In ponovno bomo ponovili stare napake, bodisi bomo absolutno zavračali moč in zgolj pričali o omnipotentnosti oblasti ter naši nemoči, bodisi bomo razvili koncepte in prakse kapitalistični oblasti homologne moči. Če že ne bomo padli v to slepo ulico, pa bomo zmleti v transcendentalni mašineriji kapitalističnega konstituiranja sveta. Morda bo kapitalizem našel novo obliko reformizma in potem bodo naše zahteve po od dela neodvisnih oblikah dohodka ali po oblikah globalnega državljanstva uveljavljene v oblikah, ki bodo izbrisale vir novih pravic in dohodka: družbeno sodelovanje, skupno, svobodno družbeno individualnost, multitudo. In tako se bomo znova vrnili k slabi dialektiki. Pa je to sploh mogoče? Prigoda o vodnem topu nakazuje, da je dialektike konec. Nepovratno, če se bo antikapitalistični sentiment prevedel v konstituirajočo aktivnost.

Andrej Kurnik