Vsak dan gledamo, beremo in poslušamo o finančni krizi, ki je postala gospodarska. Poznani obrazi, ki predstavljajo zimzelene sile upravljanja z izkoriščanjem, izključevanjem in brzdanjem naših želja in potreb, so na tem, da iznajdejo novo, inventivno formulo reševanja krize: vzajemno popuščanje, socialni dialog, sprejetje odgovornosti in discipliniranje svojih interesnih območij. Na eni strani se bodo morali malo žrtvovati menedžerji in lastniki kapitala, na drugi pa delavci – da bi ponovno vzpostavili poneumljajoča ekonomska ravnovesja. Drugih - revežev, izključenih, prekernih, razkurjenih mezdnih delavcev, množice proizvajalcev skupnega – pa v tej formuli ni.

Prvi napovedani in dejanski ukrepi reševanja krize obetajo, da bodo razpoke v zgradbah izkoriščanja, discipliniranja, normaliziranja in nadzorovanja zadelane. Mestna občina Ljubljana iz davkoplačevalskega denarja pomaga podjetju Vegrad, ki je nad svojimi delavci vzpostavil nadzor, ki se ga ne bi sramovali najbolj zadrti zagovorniki apartheida iz pretekle Južnoafriške republike. Mesto, ki se ponaša s svojo slavno antifašistično preteklostjo, aktivno podpira politike segregacije in getoizacije delavcev sveta. Na praktične poskuse po vzpostavitvi vključujočih institucij univerzalne družbe blaginje pa se odziva z avtoritarno aroganco.Vlada RS prav tako napoveduje javne investicije v podjetja apartheida. Napoveduje pa tudi razbremenitev gospodarstva v obliki nižjih davkov in znižanja socialnih prispevkov. Kot da so podjetja v tako imenovanem realnem sektorju edina, ki proizvajajo družbeno bogastvo. Koruptivna in izkoriščevalska kot so, zagotovo prednjačijo v njegovem razlaščanju in v zaviranju občih produkcijskih sposobnosti.

Zaenkrat lahko torej vidimo le obet reševanja kapitalizma. To reševanje se bo predvidljivo naslanjalo na kapitaliste in na institucije pomirjanja družbenih konfliktov, ki so nastale v obdobju slavnega gradualizma. Po tem načrtu se lahko naše eksistence gibljejo med podjetji, kjer bomo zategovali pasove in za narodov blagor delali več za manj denarja, zavodi za zaposlovanje in drugimi institucijami socialne države z absurdnimi oblikami discipliniranja in nadzora, javnim sektorjem, v katerem bomo morali razumeti pomen žrtvovanja za prebroditev krize in dokončno začeti proizvajati po nareku kapitalistične ideologije, javnih prostorih, kjer za našo dobrobit skrbijo policaji po nareku moralne večine. In tako bomo dokončno krizno zmenedžirani v devetnajsto stoletje. Ko je bila dialektika dela in kapitala edini vir družbenega bogastva, kapital pa je bil na nesporno civilizacijski misiji. Kot da ni obstajalo stoletje demantijev. V obliki ekološke krize in vzpona ekološke zavesti, v obliki zmagovitih antikolonialnih bojev in v obliki razveljavitve teorije vrednosti in afirmacije produktivnosti zunaj odnosa delo-kapital.

Kriza je priložnost. Zato, da spremenimo svet in naša življenja, da razširimo možnosti svobodnega proizvajanja družbenega življenja. Najbolj logičen odgovor gibanj na krizo kapitalistične komande je zimzelen: “Kriza je stvar gospodarjev: naj jo rešujejo sami!” Kriza obeta pomnožitev razrednih in družbenih bojev, prav tako obeta, da se bodo javne oblasti odprle družbenemu antagonizmu in začele delovati proti interesom kapitala. Ta obet pa pade, če pustimo, da bodo konflikti in antagonizmi že vnaprej vpeti v proces restavriranja komande kapitala. Zato je pomembno, da vzpostavimo prostor gibanj, ki se ne bo ukvarjal s stabilnostjo sistema, ampak z nepodredljivostjo želje in potreb. Prostor, ki ne bo delegiral niti reprezentiral. Avtonomni prostor gibanj, v katerem se bodo mešale heretične ideje in prakse. Prostor, ki bo dal nov zagon boju za globalno državljanstvo, univerzalno ter brezpogojno družbeno mezdo in skupno.

Andrej Kurnik