Gilles Deleuze, ko reflektira Foucaultov koncept dispozitiva (materialnih, družbenih, afektivnih in kognitivnih mehanizmov ali aparatov produkcije subjektivitete), trdi: »Pripadamo dispozitivom in delujemo znotraj njih«. Vendar, če želimo delovati znotraj njih, se mora etični horizont preusmeriti iz identitete v postajanje. Hardt in Negri, Commonwealth

Pred nami je posebna številka ČKZ z naslovom Horizont bojev: na lateralah, mejah in marginah. V njej se najprej ukvarjamo z vprašanjem migracij, mejnih režimov, izkoriščanja migrantskih delavcev, evropskim režimom apartheida itn. S temami, o katerih smo pri ČKZ že nekajkrat pisali. Seveda ne bi bilo nič narobe, če bi bila pričujoča številka še ena zbirka znanstvenih tekstov o migracijah, nastajajočih mejnih režimih in njihovi paradigmatski vlogi v političnem vzpostavljanju globalnega režima kapitalističnega izkoriščanja. V globaliziranem svetu postajajo mejni režimi in oblike izključevanja iz državljanstva ključni mehanizmi definiranja pogojev izkoriščanja živega dela in vzpostavitve globalnega režima delitve dela. Globalizacijo podpira ideološka krilatica svobode kroženja, njen režim pa ima še kako izrazite materialne učinke. Režim kroženja je eno ključnih bojišč v procesu politične konstitucionalizacije globalizacije. Vsi konflikti in boji na terenu globalizacije, ki so obenem upori proti globalizaciji in njena gonilna sila, so povezani z nastajanjem tega režima. Spopadi okrog pogojev svobode kroženja delavcev pa so še posebej usodni. Tako za poskuse kapitala, da si zgradi pomirjeno in nekonfliktno globalno obliko vladavine, kjer bosta globalni apartheid in globalna kastna družba tako rekoč naravna danost, kot za globalni proletariat, katerega edina pot iz pogojev skrajne revščine in izkoriščanosti je, da si prilasti pogoje lastnega kroženja. Namreč, ko govorimo o svobodi kroženja delavcev, govorimo o pogojih gibanja in življenja ljudi, ki jih skuša kapital zreducirati na preproste kontejnerje delovne sile, sami pa si dolbejo izhod iz revščine in podrejenosti ravno z nasprotovanjem takšni redukciji.

Sam strateški pomen migracij tako za kapitalistični projekt vzpostavitve stabilnega globalnega gospostva kot za projekt konstituirajočega upora proti njemu je narekoval kvalitativen skok v obravnavanju migracij v tej številki ČKZ. Botruje mu ugotovitev, da projekt kritike migracijskih politik ne zadostuje. Kritika mora biti obenem projekt. Projekt radikalne transformacije sveta. Zato pa je treba prenehati s postuliranjem migrantov kot šibkega subjekta in se ugnezditi v subjektiviteti migrantov. Diskurzi o migracijah so bili do sedaj tudi v Sloveniji pretežno prežeti s predstavo o migrantih kot žrtvah. Analize migracijskih politik in njihovih institucij so slikale temačno sliko, na kateri so bili migranti zreducirani na golo življenje, ki je popolnoma pasivno pred omnipotentno oblastjo. Edini politični angažma, ki se je lahko razvil na osnovi teh diskurzov, je bilo pričevanje o ultimativni barbarskosti migracijskih politik in z njim povezani moralni apeli. Ali pa še huje, pozivanje k vzpostavljanju pokroviteljskih aranžmajev, ki jih naj priskrbijo država ali nevladne organizacije. Dezorientacija, ki je izšla iz teh diskurzov, je bila strahovita. Šla je tako daleč, da so levi civilnodružbeniki migrante ločevali na politične in ekonomske, zagovorniki človekovih pravic in tolerance pa so se zoperstavili ksenofobom z zavzemanjem za gradnjo centrov za tujce. V Sloveniji so s to pravičniško samozadovoljnostjo, s tem slikanjem strašne in brezizhodne suverene oblasti, ki se konstituira z izključitvijo, najprej opravili izbrisani. Dokazali so, da lahko ljudje, tudi ko so jim odvzete vse pravice, delujejo in se upirajo. Tudi v pogojih skrajne podvrženosti mašineriji dominacije je subjekt še vedno moč. Je subjektiviteta, ki se upira in ki širi svojo moč delovanja. V tej trditvi ni nobenega cinizma, je zgolj realistična ugotovitev, da lahko svet spremenijo združene moči in ne moralni apeli. Premik od postuliranja šibkega subjekta k močnemu subjektu je istočasno dobil potrditev v razvoju gibanj za pravice migrantov širom sveta. V zadnjem desetletju je namreč prišlo do premika od antirasističnih gibanj, ki so bila bolj ali manj gibanja pričevanja, h gibanjem migrantov, ki so tako teoretsko kot praktično afirmacija protagonizma migrantov.

Protagonizem pomeni, da lahko v subjektiviteti izkoriščanih in podrejenih najdemo prakse, ravnanja in vednost, ki artikulirajo kritiko globalnega kapitalističnega sistema in elemente za gradnjo kontra moči in s tem za projekt radikalne transformacije. Jedro tekstov, ki so vključeni v pričujoče številko, je nastalo v okviru aktivistične raziskave Invisible Workers of the World (Nevidnih delavcev sveta) in v okviru gibanja Svet za vsakogar, samoorganiziranega gibanja prosilcev za azil in migrantov brez papirjev. Aktivisti in aktivistke Socialnega centra Rog, kjer je bazirana raziskava, so dve leti obiskovali delavske domove, organizirali skupščine migrantskih delavcev, prosilcev za azil in ljudi brez papirjev, vzpostavljali nova komunikacijska orodja, kot je oddaja Viza za budućnost na Radiu Študent, kjer je omogočeno svobodno izražanje, kritika obstoječih razmer in mobilizacija za njihovo spremembo. To smo počeli s preprosto idejo: tukaj smo, da vidimo, kakšni so življenjski pogoji migrantov, da vidimo, kako v svojih družbenih praksah materialno kritizirajo kapitalistični režim kroženja ljudi, da razumemo politični potencial njihovega upiranja in da združimo moči v skupnem projektu napada na globalni režim omejevanja in izkoriščanja pravice do bega. Pri tem smo se hitro srečali z vprašanjem prostora. Azilni dom in Center za tujce sta nesporno karceralni instituciji, kjer je nemogoče organizirati skupščine, delavnice ali druženja. Po prvih konfliktih z upravnikom in lastnikom samskega doma na Poljanski ulici v Ljubljani, ki je javno podjetje Snaga, pa smo ugotovili, da je tudi migrantskim delavcem bivalni prostor popolnoma odtujen. Ni zatočišče, kjer si lahko odpočiješ, soustvarjaš oblike skupnega življenja in solidarnosti, da bi laže odbijal invazivnost prostora dela. Bivalni prostori, ki so predpisani večini migrantskih delavcev, so prav tako karceralni kot prostori dela. V mestu, kjer so segregacija, diskriminacija in nadzor v službi profitne ekstrakcije življenjskih moči in skupnega tako rekoč norma, je karceralen tudi življenjski prostor. Zato ni nič nenavadnega, da se kar nekaj člankov v tej številki ukvarja tudi z vprašanjem prostora. Kot tako imenovani začasni uporabniki in uporabnice nekdanje tovarne Rog, ki smo oživili in odprli dolgo propadajoč kompleks, ki je bil poldrugo desetletje simbol množične razlastitve ljudi, razumemo prostor kot bojišče, v katerega je vpisano tako gospostvo in izkoriščanje, kot tudi naša želja po tvorjenju svobodnejših in egalitarnejših družbenih odnosov.

Torej, poleg protagonizma migrantov oziroma umestitve v njihovo subjektiviteto je rdeča nit te številke ČKZ tudi prostorska dimenzija podrejanja in osvobajanja. Številka je skoraj v celoti nastala v Socialnem centru Rog. Bodisi gre za besedila, ki izhajajo neposredno iz tam organizirane aktivistične in raziskovalne izkušnje, bodisi za zapise tam izvedenih predavanj ali pa za teoretske tekste in v drugih sorodnih gibanjih proizvedene analize. Zato predstavlja tudi znanstveno utemeljitev pravice do obstoja avtonomnih, samoupravnih in skupnih prostorov ter oblik znanstvene in umetniške produkcije. Danes sta znanstvena in umetniška produkcija new frontier kapitalistične ekspanzije. Proces konstituiranja tako imenovane družbe znanja in kreativnih industrij razkriva dramatičnost vpreganja znanja in kreativnosti z vsem osvobodilnim potencialom v režim kapitalističnega ovrednotenja in akumulacije. Materialna kritika oziroma kritika-projekt tega vpreganja, ki nenehno pretvarja osvobodilni potencial v mehanizme podrejanja, je postaviti se na pozicije skupnega. Braniti skupno pred oblikami privatne in javne lastnine ter organizirati proizvodnjo znanja, komunikacije, družbenosti, solidarnosti, oblik življenja v dispozitivih skupnega. Recimo, da gre za etično vprašanje v tako imenovani družbi znanja, ki bi jo bilo bolje imenovati tovarna znanja. Znanja o položaju določene družbene skupine, kot so na primer migranti, ne moremo proizvesti brez oblik skupnega, ki obstajajo v njej. Brez skupne vednosti, prakse, oblike solidarnosti, oblike življenja itn. Zato je popolnoma neetično na kakršenkoli način privatizirati znanje. Proizvodnja znanja namreč mora imeti za cilj povečanje možnosti proizvajanja znanja, kar pomeni, da je treba proizvedeno znanje vložiti v povečanje oblik skupnega. Od tod osvobodilni potencial znanja. Režim v tovarni znanja pa zahteva, da znanje olastninimo in ga namenimo za uničevanje oblik skupnega. Takšno znanje individualizira, atomizira, vzpostavlja odnose pokroviteljstva ter omogoča ekonomskim in političnim elitam, da razvijejo protivstajniške strategije. Aktivistično raziskovanje v SC Rog je sledilo takšnemu imperativu povečevanja skupnega. Za konec še ena kratka anekdota. Ko smo v okviru aktivistične raziskave IWW zaradi katastrofalnih bivanjskih razmer v delavskem domu na Poljanski kritizirali lastnika, je bil direktor najprej zelo odprt za našo iniciativo. Govoril je celo o tem, da bi naredili delovno skupino, ki bi iskala rešitve. Ko pa smo skupaj z delavci na Poljanski organizirali skupščino v delavskem domu, s čimer smo želeli dati glas delavcem, je prišlo do nenadne ohladitve s strani direktorja. Razlog? Odločanje delavcev samih je razglasil za nedemokratično. Sedaj je jasno: ko hočemo skupne prostore in nove oblike proizvodnje znanja, ki niso podvržene lastninjenju, hočemo demokracijo.

Socialni center Rog, december 2009