(ob obletnici zasedbe bivše tovarne Rog)

24. marca bo sedma obletnica zasedbe zapuščene bivše tovarne Rog in odprtja dolgo zapuščenega kompleksa za avtonomno kulturno, socialno in politično produkcijo. Obletnica, ki se dogaja v kontekstu družbenega vrenja, vstaj, nepovratne krize neoliberalnega načina vladanja, v kontekstu začetka množičnega premišljevanja, upiranja in iskanja alternativ.

Kontekst zasedbe bivše tovarne Rog je bil drugačen. Marca 2006 še ni bilo svetovne finančne krize, Slovenija je komaj vstopila v EU in živela iluzijo Evrope, v kateri bi naj rastle možnosti vseh. Železnega prijema draginje, ki je značilen za Evro, še ni bilo čutiti. Razpoke v neoliberalnem konsenzu z gradualističnimi korekcijami so bile redke. Boji za pravice beguncev, migrantov in izbrisanih, protivojno gibanje v času invazije na Irak, gibanje proti vstopu v NATO... In takšna razpoka je bila zasedba Roga.

V tistih zimskih časih enoumja, nacionalizma, antibalkanskega rasizma so redki aktivistični kolektivi razvili svojevrsten makiavelizem od spodaj. Ker nismo mogli biti levi, smo bili predvsem lisice. Kako generirati moč za vzpostavitev razpok v slonokoščenem konsenzu, kako proizvesti kratke stike, ki bodo omogočili, da se začne družba razvijati drugače? Za tiste, ki so se politično formirali v soočanju z nasiljem nacional-neoliberalnega konsenza, ki je deloval kot vojna vse bolj depriviligiranih proti izključenim, je bilo ključno vzpostaviti žepe upora. By any means necessary. Tovarno Rog je tako osvobodila peščica aktivistov in aktivistk. Med njimi so bili prekaljeni borci alterglobalističnega gibanja, oblikovani na ulicah Genove in v lancandonskem pragozdu, ki so sodelovali v direktnih akcijah demontaže centrov za tujce povsod po Evropi. Svoje izkušnje so nato lokalizirali v bojih za pravice beguncev, ki so imeli dušeč status začasnega zatočišča in predvsem v boju z izbrisanimi, v čudovitem prijateljstvu raznoraznih odpadkov od konsenza. Drugi del osvoboditeljev Roga so bili študenti arhitekture in različnih družbenih ved, ki so želeli neposredno intervenirati v urbanistični razvoj mesta, tako da so mapirali degradirane cone in prakticirali njihovo odprtje za mnogotera srečanja. Politična konstelacija pred lokalnimi volitvami je bila za skupinico aktivistov in aktivistk ugodna. In njihova revoucionarna želja je odprla kompleks v velikosti 9000 kvadratnih metrov. Javno začne novi Rog delovati s konferenco za medije teoretika avtonomije in mnogoterosti Antonija Negrija ob slovenski izdaji knjige Multituda. Na poziv na prvo skupščino začasnih uporabnikov in uporabnic Roga pride okrog sto petdeset različnih ustvarjalcev in aktivistov in začne se proces gradnje novega kulturnega, socialnega in političnega centra.

Osvobojen Rog je bil od samega začetka trn v peti lokalnimi oblastem MOL in kmalu postane pankrt mesta Ljubljana. Rogovci smo od začetka razglašali, da nismo skvoterji, ampak da želimo s svojim angažmajem proizvesti družbene inovacije za drugačno mesto. Razglasili smo se za začasne uporabnike, saj smo s tem želeli vplivati na to, da bi bile prazne stavbe kjerkoli v Ljubljani namenjene za nekomercialno kulturno, socialno in politično produkcijo za skupno dobro. Predstavniki MOL so najprej sodelovali pri pripravi pogodbe o začasni uporabi in pri načrtovanju poteka začasne rabe. Nakar župan Janković enostransko prekine dogovore in začne taktiko izčrpavanja začasnih uporabnikov in uporabnic. Kompleks, ki je bil prazen skoraj dve desetletji, je postal naenkrat zanimiv za megalomaske investicije in korupcijo. Tak razvoj dogodkov je vtisnil pečat na delovanje Roga. To postane kljubovalno, razvoj programov in aktivnosti ne glede na zanikanje pravice do priklopa na javno električno omrežje in navkljub občasnim grožnjam s strani župana z izpraznitvijo kompleksa. Koncept začasne rabe je tako izgubil vsak pomen in Rog je postal skvot v pravem pomenu besede.

Kar ne pomeni, da se je zaprl vase in postal samozadostna in utopična skupnost. Kljub marginalizaciji in osami, ki ju je narekoval klientelizem v mestu Ljubljana (redki so želeli imeti odnose z Rogovci, saj jih bi to lahko stalo dobre zapisanosti pri mestni oblasti), se je Rog nenehno zaganjal preko zidov kompleksa in iskal odnose z različnimi družbenimi realnostmi v mestu s ciljem, da ga spremeni. Po zasedbi in pripravljanju kompleksa za uporabo sem se angažiral v Socialnem centru Rog, v najbolj politični in aktivistični realnosti novega Roga. Socialni center se je nekaj časa razumel kot tačanka, militantno politična mašina, ki proizvaja rekompozicijo političnega prostora multitude. Začetki SC so povezani z intervencijo proti centru za tujce na Velikem otoku pri Postojni. Kmalu po zasedbi Roga nastane Mreža za stalni obisk. Njen namen je organizirati obiske v Centru za tujce in osvoboditev skupine mladeničev iz Gambije, ki so izgubljali mladost v instituciji absurda evropske migracijske politike. Aktivisti in aktivistke smo najprej uredili spalne prostore. Ideja je bila dati zgled za drugačno politiko do migrantov, politiko sprejemanja in pomoči in ne zapiranja in deportacij. Ljubljano smo razumeli kot novo zemeljsko mesto, ki kljubuje nacionalistični državi in gradi nove strukture za vključujočo in osvobajajočo socialno politiko. Pritiski za izpustitev skupine Gambijcev so kulminirali s protestom pred Centrom za tujce v okviru transnacionalnega No border tabora. Rezultat je bila zrušitev 18 metrov ograje, na kar smo bili vedno izjemno ponosni, nekaj kazenskih ovadb in čez čas omehčanje osebja centra, ki je na osnovi garancij na svobodo izpustilo skupino Gambijcev. Socialni center sicer ni zaživel kot alternativna struktura sprejemanja in pomoči migrantom, je pa dala omenjena kampanja nov zagon. V SC se je organizirala karavana izbrisanih v Bruselj, prek Pariza in Trsta, kampanja, ki je dala politično podporo tožbi na Evropskem sodišču za človekove pravice. Od tam je lani končno prišla sodba, ki je dala prav izbrisanim. Karavana je izpostavila stalnico v delovanju Socialnega centra, ki je problematičen odnos s strankarsko politiko in nevladnim sektorjem. Kot zapriseženi avtonomisti, ki nismo iskali zgolj neodvisnosti od omenjenih struktur, ampak smo skušali ustvariti realnost brez strankarskega in NGO pečata, smo imeli s slednjimi vedno precej težaven odnos, poln napetosti. Kot v času delovanja IWW, Nevidnih delavcev sveta, ko smo si zaradi bazičnega sindikalnega delovanja nakopali najprej lažne prijatelje in nato odkrite nasprotnike v korporativnih sindikatih. IWW je bil uresničitev sna političnega radikalizma, ki je nastajal v kontekstu alterglobalizma in bolečine zaradi nasilja razpada Jugoslavije in nacionalizmov. Bazično sindikalna iniciativa, ki rase okrog praks militantnega raziskovanja in politizira delo, ki je v neoliberalizmu izgnano iz pravne in politične teorije in iz konstitucije ter hkrati gradi transnacionalno politično skupnost. Toda manjkal je peti element, ki smo ga dobili šele sedaj – množično razočaranje nad neoliberalnim konceptom vladanja in množični revolt. Paradoksalno je Socialni center, potem ko je bil pomemben animator gibanja 15o in zagotovo oborožen s pravimi senzibilnostmi za vstaje v vsej njihovi dvoumnosti in protislovnosti, v času vstaj začasno skoraj umolknil. Poraz migrantskih delavcev, ki so bili prvi na udaru krizne diktature in pomanjkanje močne strukture, ki bi lahko amortizirala strašanske pritiske, s katerimi smo se soočali aktivisti in aktivistke, sta nam vzela sapo v trenutku, ko bi se lahko kot redka aktivistična realnost, ki je delovala v družbi z vsemi njenimi kompleksnostmi in protislovji, ustrezno odzvali na množičen izbruh ogorčenja.

Rog je preživel in vstopa v čas, po katerem smo hrepeneli, ko smo ga zasedali. Čas, ko bo vrtanje lukenj v sistem obrodilo sadove in bo možen preobrat. Čas revolucije. Ne več žepov upora, ampak radikalne transformacije sveta in nas samih. Detonatorji, kot je bil Socialni center v času nacional-neoliberalnega enoumja, so danes še bolj potrebni. Zato, da napolnijo odprti družbeni prostor s konflikti, pospeški, točkami odločitve in gradnjo resnične demokracije od spodaj. Tisti, ki so akumulirali in uzurpirali naše moči in pripeljali naše eksistence na nivo banalnosti in golega preživetja, so šibki kot še nikoli. Zbrcajmo jih, dokler so na tleh! Vzamimo si mesto in zaživimo!

¡Hasta la victoria!

Andrej Kurnik