Kriza je prišla tudi v provinco Slovenijo, čeprav so njeni vladarji s prvim ministrom na čelu obljubili, da bodo zgradili zid, ki bo zaustavil val krize. Seveda ni zidu na svetu, ki bi lahko zaustavil val, kot je globalna ekonomska kriza. To je, kot da bi na peščeni plaži z rokami gradili peščeni zid v upanju, da bo zaustavil bližajoči se cunami. Provincialni vladarji z lopatko niso uspeli zaustaviti vala krize in rešiti ljudstva. Vendar, nekaj je treba početi. Če vlade in politične elite ne morejo zaustaviti vala krize, lahko vsaj odločijo, kdo bo val surfal, kdo bo dobil surf. In odločili so se, da bodo surfale banke in podjetja – kapital torej. Množice pa ne, saj bi lahko odsurfale na kak otok z blago klimo in tam ustanovile republiko osvobojenih mezdnih sužnjev. Provincialni vladarji so jim zato nastavili čeri, na katerih razbijajo surfe – čeri nacionalizma in šovinizma ter čeri zgodovinskega revizionizma. V provinci Sloveniji gre v prvi vrsti za čeri združenega levega in desnega nacionalizma. Ker sta obe tradiciji zaradi zgodovinskega revizionizma in zgodovinskega razvoja že dolgo homologni, niso bili za njuno združitev potrebni nikakršni pretirani, h konsenzu usmerjeni, napori.

Ne moremo zanikati, da je bila leva tradicija nacionalizma, kot ena od oblik antikolonialnega nacionalizma, napredna. Vendar zgolj do takrat, ko so iz narodnoosvobodilnega boja izgnali revolucijo oziroma idejo in prakso radikalne spremembe družbenih odnosov v skladu z maksimo svobode in enakosti. Ko so torej začeli trditi, da je šlo v NOB za vzpostavitev slovenske države in ne za revolucijo, ko so torej pozabili, da je bila ločnica med partizani in domobranci revolucija. Zgodovinski revizionizem je revolucijo popolnoma izenačil s komunistično partijo. Fabricirali so formulo, po kateri je revolucija enaka nasilju, ki je enako komunistični partiji. Na ta način so iz osvobodilne vojne, ki je bila sedaj povsem nacionalizirana, izločili entiteto, v katero so združili prakse, ki jih je bilo treba izgnati iz na novo nastale kapitalistične družbe. Pri tem so se posluževali skrajnega redukcionizma. Termidorijansko nasilje, ki je bilo v veliki meri nacionalistično – šlo je za normalizacijsko nasilje, s katerim je komunistična partija konsolidirala svojo oblast in skušala zaustaviti revolucijo na molekularni ravni in preprečiti, da se izvije iz partijske in državne kontrole – so enačili z revolucionarnim nasiljem, ki vzpostavlja kontraoblast in sprošča revolucioniranje družbenih odnosov, proces spreminjanja sveta in sebe. Obenem so obliko boljševiške revolucionarne strategije, ki je nastala v določenih zgodovinskih okoliščinah, posplošili kot edino in zveličavno revolucionarno strategijo. Revolucijo kot destrukcijo suverene oblasti so izenačili s kontrarevolucionarno restavracijo suverene oblasti. Na ta način so demonizirali vse revolucionarne kulture, tudi tiste, ki so razvile kritiko te samomorilske dialektike destrukcije in restavracije suverene oblasti. Še več, s tem so legitimirali vrnitev istega na začetku devetdesetih – podvrženje gibanja destrukcije suverenosti restavraciji kapitalistične in nacionalne suverenosti. Ob tem se nenehno ustvarja občutek groze in krča vpričo na Nasilje zreducirane in homogenizirane revolucije, s čimer se uničuje senzibilnost za sistemsko, strukturno in legalno nasilje in željo po radikalnih družbenih spremembah, ki se lahko gradijo zgolj s kritiko in onemogočanjem tega nasilja – tudi z gradnjo kontraoblasti.

Homolognosti desnega in levega nacionalizma pa ni povzročil zgolj zgodovinski revizionizem, ampak predvsem zgodovinski razvoj. V provinci Imperija, v družbi, ki je popolnoma integrirana v globalni trg, v kapitalistični družbi, ki ni niti metropola niti periferija, ampak je heterogeni prostor kapitalizma, ki vključuje metropolo in periferijo, prvi in tretji svet, nacionalizem ne more biti napreden in je nujno reakcionaren. Njegova vloga je prvenstveno ideološka in represivna podpora segmentaciji trga dela in njegovim rigidnim stratifikacijam. Nacionalizem sproža delavski šovinizem, legitimira režim apartheida in blokira kakršnekoli procese emancipacije in osvoboditve. Protislovnost moderne nacionalne oblike, ki je vsebovala enakost in svobodo na eni strani in homogenizacijo, poenotenje ter normalizacijo na drugi, se je iztekla v enodimenzionalno dominacijo. Podobno kot se je obramba pred dominantnimi silami, ki je omogočila neodvisen razvoj, dokončno sprevrgla v kanibalsko branjenje malih privilegijev znotraj hierarhij globalnega trga.

Kako dolgo se bodo surfi množic razbijali na čereh nacionalizma in zgodovinskega revizionizma? Do kdaj se bodo bale lastne moči transformacije družbe in sebe? Zaradi občutka groze, ki izhaja iz redukcionizma in manihejstva zgodovinskega revizionizma, se vse bolj uveljavlja drža impotentnežev, ki čez teden nastavljajo obe lici svojim šefom, v nedeljo pa na nogometni tekmi ali referendumu proti tej ali oni družbeni skupini izživljajo svoje frustracije. Do kdaj bomo sebi in drugim zadajali udarce, ker nam pravijo, da so udarci proti sistemu zločinski? V tej usrani provinci, ki je vedno bolj hobbesovska utopija, po kateri je človek človeku volk, in v tej krizi bi se morali pogovarjati o revolucionarnih strategijah, načinih radikalne spremembe sveta, odnosov in posameznikov. O tem, kako zajahati val, ki nas bo odnesel na otok z blago klimo, na katerem bomo razglasili republiko osvobojenih mezdnih sužnjev in nenormaliziranih oblik življenja. Zato pa moramo oživiti kulturo vstajništva.

Andrej Kurnik