Različne neenakosti so tesno vpisne v dano prostorsko ureditev in se reproducirajo skozi prostor. Prostor ni zgolj pasivna lokacija, kjer se odvija družbeno življenje, pač pa aktivni dejavnik družbenih odnosov. Vsaka družba proizvaja lastne prostore, ki so rezultat prepletanja dominantnega pojmovanja prostora in prostorskih izkušenj posameznikov. Ulična zabava je neposredna in javna intervencija v prostor. Ker deluje kot motnja v običajni rabi mestnih ulic, vznemirja samoumevnost dominantne prostorske ureditve. Z ulično zabavo želimo pokazati, da javni prostori v mestu izginjajo, s čimer se radikalno zmanjšujejo možnosti zagotavljanja prostorske pravičnosti. Boj za javne prostore je namreč obenem boj za večjo družbeno pravičnost.

»Urbano« je posebna izkušnjo bivanja v prostoru, za katerega sta značilna gostota in heterogenost družbenih odnosov, kulturnih in političnih praks. »Urbano« vsebuje potencial inovativnih praks, ki rastejo iz teh raznolikih odnosov, izkušenj, življenjskih stilov in mentalnih okvirjev. »Urbano« proizvaja in se proizvaja v javnih prostorih. Kako velikodušno oblast dopušča ustvarjanje javnih prostorov, je zato bistven pokazatelj dejanske stopnje svobode v družbi.

Prizadevanje za javno prostore črpa legitimnost iz dejstva, da v dobi splošne privatizacije in pravne kulture, v kateri dominira zasebna lastnina, ni dovolj alternativnih možnosti javnega delovanja zunaj institucij. Javni prostori v mestu se ukinjajo, namesto njih nastajajo nakupovalni in podobni potrošniški centri, ki sicer privabljajo javnost, vendar niso ustrezna alternativa javnim prostorom. Namesto za splošno dobrobit meščanov si mesto prizadeva za lastno ekonomsko konkurenčnost v globalni ekonomiji, da bi privabilo čim več tujih in domačih vlagateljev. Sistem javno-zasebnega partnerstva vodi v dominacijo gospodarskih družb v mestu. Privatizacija javnih prostorov pa se ne kaže zgolj v formalnem lastništvu (pravnem statusu) prostorov, pač pa tudi v vse intenzivnejšim nadzoru. Nadzor, ki se ga opravičuje s situacijsko prevencijo, je dodaten način izločevalnih praks v mestu. Mesto tako dejansko postaja podjetje in sredstvo normalizacije, ki proizvaja atomizirane posameznike. Skupinam in posameznikom preprečuje izražanje raznolikih kultur, tako da jih kriminalizira ali drugače odrinja na obrobje.

Večja prostorska zavest in občutek za prostorsko pravičnost sta zrasla iz izkušnje Roga, ki je javni prostor, odprt vsakomur, ki želi v njem avtonomno ustvarjati. Rog je izjemen simbol zmožnosti skupin in posameznikov, da vtisnejo lastno kulturno in politično identiteto zoper dominantni in normativni model prevladujočih vrednot in politik. Rog nas nenehno opominja, da je samodoločen način bivanja mogoč!

Ljubljanski župan je nedavno izjavil, da je Rog podvržen poostrenemu nadzoru. S to izjavo je pokazal, da ne razume pomena javnih prostorov. Zakaj torej potrebujemo javne prostore? Svoboda govora in svoboda združevanja, ki sta ustavno zajamčeni svoboščini, sta tesno povezani z obstojem javnih prostorov. Svoboščini ne bi imeli praktične vrednosti, če bi ju izvrševali v vakuumu. Vendar tradicionalni javni prostori izginjajo, javnost se vse bolj nahaja v prostorih, ki so v zasebni lastni. Zasebni prostori potrošnje sicer vabijo, da se jih uporablja kot javne, vendar praviloma ne dopuščajo svobode govora in združevanja, ki imata politični naboj, ter avtonomnega in ustvarjalnega delovanja. Še več, v tovrstnih zasebnih prostorih se potreba po izražanju političnih stališča sploh ne pojavlja, saj gre za umetne vizije užitka, iz katerih so izgnani delo, beračenje, kriminaliteta, droge in drugi pokazatelji strukturnega nasilja.

Javni prostori nadalje omogočajo ustvarjalno delovanje. Urbano okolje bi moralo v sebi nositi možnost inovativnih projektov, ker je možnost izražanja ustvarjalnosti protistrup za alienacijo, ki je značilna za življenje v mestu. Z dopuščanjem javnih prostorov se vzdržuje pluralnost, ki se upira homogenizirajočemu in atomizirajočemu vplivu masovne kulture. Odprta in ustvarjalna raba javnih prostorov nakazuje možnost in izpostavlja nujnost družbenih sprememb. V javnih prostorih nastajajo predlogi novih vrednot, izpostavijo se določena etična vprašanja. Javna sfera konstruira politični prostor, kjer se lahko neposredno izrazijo pluralne identitete, ki terjajo priznanje, četudi niso prevladujoče. Ker gre za formacije solidarnosti, javnega izražanja identitet, vzdrževanje pluralnosti in vključevanja, so javni prostori dejavnik družbene pravičnosti. Ideja dostopnosti in odprtosti javnih prostorov je tudi garancija preprečevanja nenadzirane in nasilne privatizacije.

Težnja mestnih oblasti je, da uniči javne prostore, kakršen je Rog, ki temelji na samodoločnem, svobodnem ter na enakosti utemeljenem načinu rabe. To težnjo poganja neoliberalna urbanistična politika mesta, ki se kaže v projektu gentrifikacije, prostorskega razslojevanja, preganjanja revnih, marginalnih in alternativnih skupin – torej večine – iz središča mesta. Izgon marginaliziranih skupin iz našega vidnega polja ne pomeni, da so ti problemi rešeni na strukturni ravni, pač pa da se vzpostavlja prostorska segregacija, kjer je center mesta rezerviran za privilegirane.

Zato zahtevamo večjo prostorsko pravičnost v mestu. Zahtevamo vzpostavitev posebnih rezidenčnih pravic v mestu, ki niso vezane na državljanski ali drug status, ki obstaja na ravni države. Zahtevamo razširitev koncepta demokracije v mestu, ki ne bi zajemal zgolj uveljavljanja lastnih interesov in predstavništva v institucijah, pač pa svobodo ustvarjanja prostorov, kjer se dogajajo politične inovacije. Zahtevamo stalen in aktiven proces apropriacije v smislu rabe, ne pa lastništva, javnih prostorov v mest. Poleg demokratizacije rabe javnih prostorov zahtevamo inkluzivnejše procese snovanja in odločanja o prostorki politiki v mestu. Zahtevamo participativno urbanistično planiranje, v katerem bi meščani dejansko sodelovali. Ker ni urbane realnosti brez centra, kjer se zbira vse, kar se lahko rodi v prostoru in je lahko proizvedeno v prostoru, terjamo pravico do mestnega središča.

Z ulično zabavo bomo na ljubljanskih ulicah ustvarili začasen javni prostor, na katerem bomo praznovali avtonomno umetniško in politično produkcijo v mestu. Ta prostor bo odprt za vsakogar. Naše želje presegajo zidove kulturnih in socialnih institucij. Rog ni dovolj! Hočemo mesto!