Srečanje Uninomada: EUROPE INSURGENT / VSTAJNIŠKA EVROPA Upori prekernih, študentov in migrantov v Evropi velike recesije

Petek, 23. januarja, na FDV (Kardeljeva ploščad 5) ob 14. uri Sobota, 24. januarja, v Socialnem centru Rog (Trubarjeva 72) ob 15. uri

O pojavnih oblikah krize v različnih evropskih okoljih in o konstituirajoči moči uporov in gibanj v Evropi bodo na dvodnevnem seminarju v okviru projekta Uninomada razpravljali številni teoretiki/čarke in aktivisti/ke, ki prihajajo iz: Malmoe, Helsinki, Liège, Pariz, Leeds, Barcelona, Coruña, Rim, Patras, Ljubljana, Milano, Dunaj...

Europe Insurgent/Vstajniška Evropa bo prostor diskusije okrog naslednjih tem:

1. Kakšne so pojavne oblike krize v različnih kontekstih (lokalnem, nacionalnem, metropolitanskem, evropskem) in kakšni načini upravljanja s krizo nastajajo (nastajajoča oblika kapitalističnega reformizma);

2. Kako se obstoječa gibanja (študentov, migrantov, prekernih) “restrukturirajo” v kontekstu krize in na njenem terenu – po eni strani nas zanima učinek napadov na dohodek in pravice, po drugi pa diskurzi krize v gibanjih, uporaba gibanjskih praks v konfliktih, ki nastajajo zaradi krize itd.;

3. Kako se prenašajo poteze in prakse vstajništva v Evropi (od gibanja gibanj do euromaydaya, od gibanj študentov, prekernih, migrantov in socialnih centrov do nemirov mladih v predmestjih in na ulicah metropol) na teren krize;

4. Kakšen je politični potencial krize – onstran milenarizma in katastrofičnosti, vendar odločno znotraj okolja krize;

5. Kako si lahko v odsotnosti postnacionalnega evropskega političnega prostora (kriza je Evropo ujela v času institucionalne krize in slepe ulice konstitucionalnega procesa) zamislimo konstrukcijo transnacionalnega političnega prostora od spodaj;

6. Katera orodja za takšno konstrukcijo so gibanja proizvedla v svojih dosedanjih praksah in kakšna je njihova veljavnost v kontekstu krize.

Razprave se bodo gibale znotraj hipotez:

1. Zaostreni socialni konflikti ter množični izbruhi nezadovoljstva, ki jih sprožajo napadi na dohodke in pravice ljudi, pričajo o poskusih ekonomskih in političnih elit, da bi restavrirale načeto oblast kapitala.

2. Nastajajoče oblike kapitalističnega reformizma – oblike vključevanja proizvajalcev družbenega bogastva v krizni menedžment – skušajo bodisi preprečiti bodisi krotiti izbruh razrednih in družbenih bojev.

3. Le boji lahko ustvarijo alternative in naredijo iz krize priložnost. Gibanja, ki delujejo v konkretnih bojih za dohodek in pravice ter ustvarjajo nove prostore participacije in avtonomije, lahko preprečijo restavracijo komande kapitala in ustvarijo nove dispozitive samovladanja zunaj njene neracionalnosti.

4. Gibanja potrebujejo skupno transnacionalno politično strategijo na evropski ravni.