Transnacionalno gibanje migrantskih in prekernih delavcev in delavk IWW (Nevidnih delavcev sveta) je 15. aprila na svoji skupščini sprejelo odločitev, da 4. junija v Ljubljani organizira manifestacijo za pravice migrantskih delavcev.
Odločitev je rezultat nepripravljenosti oblasti Republike Slovenije, da sprejmejo odgovornost za katastrofalni položaj migrantskih delavcev. IWW so v preteklih letih in še posebej intenzivno po izbruhu finančne in ekonomske krize vlado Republike Slovenije in druge odgovorne institucije v državi opozarjali na izjemno težak položaj migrantskih delavcev ter na sistematično kršenje in zanikanje njihovih delavskih, socialnih in državljanskih pravic. Ob tem so nenehno opozarjali, da nosi temeljno odgovornost država s svojim režimom migracij, ki se ga ne bi sramovali najbolj zapriseženi rasisti in zagovorniki apartheida. Nenehno so poudarjali, da je edina rešitev takšna sprememba zakonodaje, ki bo ukinila odvisnost delavcev od delodajalcev in jih vključila v socialno državo.
Odgovor vlade na pozive, akcije in mobilizacije so kozmetične spremembe obstoječe migracijske zakonodaje, ki ne bodo razgradile sistema odvisnosti in ne bodo odpravile institucionalne diskriminacije migrantskih delavcev in delavk. Vlada Republike Slovenije je s februarsko uredbo omogočila uresničitev zanemarljivega dela sistematično kršenih socialnih pravic v obliki humanitarne pomoči, kar so številni delavci razumeli kot ponižanje. Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve se ni odzvalo na legitimne zahteve delavcev, ki so bili pregnani iz Republike Slovenije, delodajalci in država pa jim dolgujejo pravice iz dela. Zadnji test pripravljenosti vlade, da naredi konkretne poteze onkraj deklarativnega sočutja, je bila marčevska manifestacija iz Slovenije pregnanih in izigranih delavcev v Banja Luki. Poziv samoorganiziranih oškodovanih in pregnanih delavcev v okviru IWW, da se jih vključi v reševanje problematike migrantskih delavcev, ni dobil nobenega odgovora. Prav tako nikogar na vladi in v njenih institucijah ne zanima usoda stavkajočih delavcev v bivšem Vegradovem delavskem domu v Velenju, stavkajočih delavcev Gratima v Sežani, stavkajočih delavcev SCT v delavskih domovih v Ljubljani. Računajo, da jih bodo pometle grožnje, negotovost, marginalizacija in revščina.
Razlogi za demonstracijo migrantskih delavcev so torej na dlani. Le z veliko demonstracijo se lahko zoperstavijo pozabi, marginalizaciji, porazu, odvzemu upanja, normalizaciji skrajno brezvestnih oblik izkoriščanja. Prav tako so na dlani razlogi, da z njimi demonstrirajo vsi ostali. Nihče nima ničesar od takšnega ropanja delavcev, razen gradbenih in ostalih baronov, njihovega političnega kroga in institucij finančnega kapitalizma. Še več, na vrhuncu krize je popolnoma jasno, da je poglavitni dejavnik korupcije – pretakanja skupnega bogastva v žepe peščice in blokiranje naše zmožnosti proizvajanja – sistematično zanikanje pravic delavcem in delavkam, njihova odvisnost, odsotnost vsakršnih garancij. Slednje pa ni zgolj paradigmatski pogoj dela in življenja migrantskih delavcev, ampak vseh.
Zato pozivamo vse, da četrtega junija skupaj zasedemo ljubljanske ulice, da skupaj zgradimo moč, s katero bomo osvojili pravice in garancije, zaustavili korupcijo, ki nam jemlje prihodnost. Celotno generacijo so obsodili na brezperspektivnost. Migrantom in migrantkam zanikajo pravico do izbire, do mobilnosti, do delavskih, socialnih in državljanskih pravic. Študente in študentke pehajo v prekernost, iz študija in univerze delajo poligon skrajnega razslojevanja in degradacije mladih. Prekernim delavcem in delavkam odrekajo pravice in jih pehajo v revščino. Vse redkejši, ki še imajo kakšne pravice, jih lahko obdržijo za ceno pokornosti. Razen, če se združimo. Ne da bi karkoli branili, ampak da definiramo in uveljavimo pravice, zgradimo svojo moč in spremenimo svet.
V Evropi, na obeh straneh skupnega Sredozemskega morja, v evropskih metropolah, ki vstajajo proti politikam zategovanja pasov in nasilju finančnega kapitalizma, v evropskih provincah, kjer so mlade generacije vstale proti podvrženosti, hierarhijam, brezizhodnosti, lokalnim diktaturam, v transnacionalnem gibanju migrantov, ki prečka meje in ruši režim evropskega apartheida, vstaja nova generacija. 4. junija bomo v Ljubljani naredili manifestacijo te nove generacije, moment njene vidnosti, moči in odločenosti. Zahtevali bomo pravice za migrantske delavce in delavke, ki so jim v evropskem apartheidu sistematično zanikane. Zgradili bomo novo solidarnost, novo moč, novo skupno telo – da osvojimo našo skupno prihodnost.
IWW (Nevidni delavci sveta)
Socialni center Rog
Mi smo univerza, gibanje študentov, profesorjev, delavcev in sploh vseh, ki vzdigujemo pero in pest zoper prekernost ter izročanje univerze na milost in nemilost kapitalu, se pridružujemo boju IWW.
Agenda neoliberalnega kapitalizma dosledno in sistematično napada v krvi in potu priborjene socialne pravice prejšnjih pokolenj. V eni izmed oblik prekernosti, študentskega dela, v podobi šolnin, dokumentov RISS in NPVŠ, izkoriščanju mladih kadrov na univerzi, sploh katastrofalnem financiranju visokega šolstva, direktno uničuje vednost, njene aktualne in bodoče nosilce.
Taisto, s strani etablirane politike podprto gonjo po dobičku na škodo človeka, lahko zasledimo prodirajoč v vse družbene pore. Ena izmed teh je gotovo tudi mizerna situacija prekernih delavcev migrantov. Trend je jasen: današnji študenti, delavci na univerzah, v tovarnah, v uradih, v kulturi, medijih in sploh kjerkoli, lahko v mizeriji migrantskih delavcev gledamo svojo lastno prihodnost. Če se ne zoprstavimo tem roparskim politikam še danes:
"Pozivamo vse, da četrtega junija skupaj zasedemo ljubljanske ulice, da skupaj zgradimo moč, s katero bomo osvojili pravice in garancije, zaustavili korupcijo, ki nam jemlje prihodnost. Celotno generacijo so obsodili na brezperspektivnost. Migrantom in migrantkam zanikajo pravico do izbire, do mobilnosti, do delavskih, socialnih in državljanskih pravic. Študente in študentke pehajo v prekernost, iz študija in univerze delajo poligon skrajnega razslojevanja in degradacije mladih. Prekernim delavcem in delavkam odrekajo pravice in jih pehajo v revščino. Vse redkejši, ki še imajo kakšne pravice, jih lahko obdržijo za ceno pokornosti." IWW
Eni in isti procesi stojijo za napadom na univerzo, na študente in na delavske pravice. Zato jim odgovarjamo z enim in istim glasom, skupaj: svojega ne damo! Zato se kot MSU pridružujemo pozivu IWW! Zato kličemo na ŠTUDENTSKO – DELAVSKO SOLIDARNOST!
See online : facebook note
Izjava podpore Nevidnim delavcem sveta in poziv k demonstracijam:
Drage tovarišice, dragi tovariši iz IWW!
Komunistični forum SD je svojo pozicijo zastavil v identifikaciji z ljudmi, ki so depriveligirani, razžaljeni in jezni in menimo, da so Nevidni delavci sveta natanko to. Res je, vsi pravijo, da se vam godi krivica, toda v isti sapi povedo, da to ni osrednji problem Slovenije, da imamo bolj nujne reči za urediti.
Mi se pa z to razlago globoko ne strinjamo, menimo, da je reakcionarna, da podpira obstoječo etiko, ki sloni na golem pragmatizmu in ob močni podpori kapitala in njegove logike, ki meni, da so za normalno delovanje sistema dovoljene tudi nekatere žrtve (a nikakor njihove :)), da se pač vsak znajde kakor ve v okvirju pravil (ki so pisana na njihovo kožo, smo pač "potrebovali" privatne lastnike).
Menimo, da je nujno zastaviti novo družbeno etiko, ki pa mora imeti tudi družbene in politične posledice. Jasno je, da je etika, ki danes vlada v družbi in politiki sprevržena. Celotno strankarstvo je zlizano s kapitalom, iz ozadja svoje poteze vlečejo lastniki kapitala, ki definitivno imajo prevladujoč vpliv. Ljudje pa so večinoma potrošniško naravnani in se težko ločijo od tega "raja", ki zapoveduje srečo in v katerem je večina globoko nesrečna ker niso srečni, ne ker jim kaj zares manjka. Ni smisla pač, saj je smisel edini, ki lahko človeka osreči zares, mu da hrbtenico s katero lahko plovi po razburkanem življenju. Slednji so zdaj v situaciji, ko se jim lahko zgodi, da bodo iz takega "raja" izgnani, čemur bi lahko rekli, da se ustvarja revolucionarna situacija.
Menimo, da je nujno ustvariti novo politično organizacijo, najbrž kot koalicijo civilno družbenih organizacij, ki bo zastopala radikalno drugačna politična stališča in ponudila novo družbeno etiko in politiko. Menim, da je potrebno okrepiti vpliv civilnodružbenih organizacij kot avtonomnih skupnosti avtonomnih posameznikov, skupnosti medsebojno solidarnih. V Španiji se je samoupravna tovarna keramičnih ploščic v situaciji, ko bi bilo treba odpuščati, s konsenzom odločila, da bo vsem zmanjšala dohodke in da bodo vsi delavci obdržali službo. To ima nek smisel, to je neka etika, je etika znotrajskupnostne solidarnosti. Na takih temeljih moramo graditi našo družbo.
IWW danes mora protestirati, ker taka etika v Sloveniji nima domovine (četudi je svojčas bila temu bližja), družba, ki pa nima etike solidarnosti, ki nekatere izloča, ne da bi jim omogočila, da se vsaj sami znajdejo, temveč jih celo izžene iz države, taka družba je zločinska in spodbuja zločin v družbi (mar ni veliko prav vodilnih osumnjenih za zločine zaradi katerih trpijo množice, kazen pa najbrž ni doletela nobenega), preganja pa kurje tatove, da obdrži videz pravne države in vzdržuje depriveligirane, razžaljene in jezne v pokorščini.
Ljudje pravijo, da ni delavski razred tisti, ki bi danes bila revolucionarna sila, ker industrijski delavec ni več večinski faktor v produkciji. Menimo, da ni pomembno koliko je industrijskih delavcev, pomembno je, da se vsi, ki delajo, ki živijo od svojega dela (ne pa od lastništva in služenju lastništvu) poistovetijo s pozicijo deprivilegiranih, razžaljenih in jeznih; v zdajšnji situaciji so to slovenski gradbeni delavci, ne glede od kje prihajajo in kje imajo družine, so ljudje, ki gradijo našo družbo enako kot vsi ostali, ki delajo. To, da ljudje mirno gledajo kako se izkorišča, odvrže in poniža eno družbeno skupino pomeni, da se v družbi ustvarja etika po kateri lahko samo čakaš kdaj boš sam na vrsti, da te izkoristijo, odvržejo in ponižajo!.
Zato tudi mi vabimo vse slovenske državljane in druge prebivalce Slovenije, predvsem Ljubljančanke in Ljubljančane, da se skupaj solidarno pridružimo protestu Nevidnih delavcev sveta v soboto, 4. junija 2011. z začetkom ob 14h v parku Tabor
Ljubljana, 25.05.2011
Komunistični forum SD