V torek, 15.9.2009, so delavke in delavci velenjskega podjetja Gorenje nenapovedano za dva dni zaustavili proizvodnjo. Kaplja čez rob, ki je povzročila pogumno dejanje upora, so bili zneski na plačilnih listah. Vendar pa sta se bes in razočaranje delavk in delavcev stopnjevala že dolgo pred tem. Vse večja stiska, še zaostrena s protikriznimi ukrepi, je ob omalovažujočem odnosu nadrejenih ter licemernih pozivih k lojalnosti podjetju, delavke in delavce privedla do točke, ko – po lastnih besedah – nimajo več kaj izgubiti. »Smo čarovniki«, so vsepovprek govorile delavke, »da sestavimo konec s koncem vsak mesec!«. Spontan protest proti nevzdržnim razmeram in za človeka vredno življenje je bil sočasno nezaupnica skorumpiranim sindikatom in s tem konec modela sindikalizma, v katerem sindikati pomirjajo in nadzorujejo delavce, namesto da bi bili organizacije delavskega boja proti izkoriščanju.
V četrtek je proizvodnja v Gorenju po večurnih pogajanjih zopet stekla. Razlog so bile grožnje uprave, da se bo umaknila iz pogajanj in začela delavce in delavke sodno preganjati ter obljube, da bodo lahko svoje zahteve dosegli v okviru pogajanj. Delavci in delavke Gorenja so zato in zaradi delnih uspehov stavke (uprava je zagarantirala, da stavkajoči delavci ne bodo na noben način preganjani, delavcem in delavkam je bil obljubljen in že izplačan draginjski dodatek v višini 150 Evrov, uprava je pristala na vrnitev na štirideset urni delavnik, pri čemer je treba vedeti, da so delavci že sedaj delali krepko čez štirideset ur, za kar pa niso bili plačani) stavko zamrznili do sedmega oktobra. Do takrat se v njihovem imenu pogaja pogajalska skupina, ki so jo izbrali sami, medtem ko so sindikatu SKEI množično in enoglasno izrekli nezaupnico.
Delavci in delavke Gorenja potrebujejo solidarnost. Z vrnitvijo na delo so ponovno osamljeni in izpostavljeni grožnjam, izsiljevanjem ter manipulacijam. Tako množična, enotna in egalitarna demonstracija delavske moči, ki se je postavila nasproti vodstvu in skorumpiranemu sindikatu, torej samemu sistemu upravljanja z delavci in delavkami, predstavlja svetlo upanje, da se lahko upremo krivicam, dosežemo večjo enakost in človeka vredno življenje. Da pa to upanje ne bi izgorelo v razočaranju, da bi bile solidarnost, samoorganiziranost in neposredna participacija zmagovite, morajo delavke in delavci Gorenja brezkompromisno zmagati v svojem boju. Bodisi v trenutnih pogajanjih bodisi v bodoči stavki.
Zato pozivamo k izrazom solidarnosti, ki jih zbiramo spodaj in na elektronskem naslovu soc.center.rog@gmail.com. Izrazi solidarnosti bodo posredovani upornim delavcem in delavkam Gorenja.
(POZOR! po podpisu je treba potrditi link, ki je avtomatsko poslan na elektronski poštni naslov podpisnika)
Delavski upor se je zgodil brez sindikatov in celo proti njim, zato ker so bili do sedaj sindikati na strani uprav in ne na strani delavcev. Sindikalni vodje so praviloma disciplinirali delavce.
Tak primer se je zgodil tudi v podjetju Vegrad, kjer je sindikat (ista konfederacija kot v Gorenju) obsodil delavce, ki so opozarjali na nevzdržne bivalne in delovne razmere. Še več, iz priloženega dopisa je jasno, da je sodeloval pri njihovem odpuščanju.
Trenutno je treba podpirati delavski upor in samoorganizirane delavke in delavce. Njihov uspeh je edina garancija za ponovno oživitev delavskega gibanja (z obstoječimi sindikati ali brez njih). Interesi delavskega gibanja niso nujno enaki interesom sindikatov. Tako kot tudi zgodovina delavskega gibanja ni zgodovina civilno družbenih organizacij (sindikatov in strank).
See online : Dopis sindikata Vegrada