Prvo kar sva z Raquel (našo prostovoljko iz Španije oz. Nizozemske) zagledala pred vhodom v Muro je bilo nekaj sto mirno čakajočih delavk in delavcev. Čakali so na rezultate pogovorov med predstavniki delavcev, direktorjem SOD-a Kuntaričem in upravo Mure. S kamero in mikrofonom sva se sprehodila med njimi in želela izvedeti z njihovo pogled na dogodek. Zakaj so tam, kje vidijo jedro problema, kako daleč nazaj so se začele kopičiti težave, kako dolgo so zaposleni, kako dolgo mislijo vtrajati pred Muro, kako uprava in krizni štab za reševanje Mure komunicirata z njimi, v kakšnih odnosih so s sindikati...? Izkazalo se je, da to ni povsem preprosto. Bodisi jim je bilo nerodno govoriti pred kamero, bodisi so odgovarjali, da se že vse ve, da so povedali že vse ter da čakajo na rezultate pogovora. Nekateri so bili kljub temu pripravljeni govoriti. Vsi so si bili enotni v tem, da je krivda na upravi, ki je nesposobna in vse bolj nefunckonalna, se iz leta v leto kopiči in skrbi le zase, krade, poneverja in posreduje napačne podatke ter je brez idej in znanja za vodenje tovarne. Od približno 3300 ljudi, ki delajo za Muro, jih neposredno v proizvodnji dela le 1800. Nezadovoljni so z vsemi direktorji zadnjih let, edini o katerem je kdo povedal kaj dobrega je Muršič iz konca osemdesetih. Trenutnemu prokuristu Podlesniku, ki je pravzaprav prevzel vlogo direktorja, očitajo, da zlorablja svojo pozicijo oz. prekoračuje pooblastila. Upravi očitajo tudi, da ni uspela ohraniti Mure kot prepoznavne znamke. Mura namreč (kot najverjetneje že veste) že leta živi le od lon poslov za druge znamke. Pritoževali so se tudi nad slabim odnosom do delavcev, šikaniranjem, nič komunikacije uprave z delavci. Monika iz Ambasade v Beltincih je omenila tudi govorice, da iz obratov že razvažajo stroje. Se pravi uprava, ne delavci,

Prav tako nezaupljivi so do sindikatov v katerih ne najdejo podpore. Kot veste že iz medijev, so se za stavko odločili mimo sindikatov. Večina delavcev Mure, vsaj tistih, ki so bili zbrani pred tovarno, dela tam že dolga leta. 10, 15, 30 in več let. Zato jih seveda zelo skrbi oz. so obupani nad možnostjo nove zaposlitve. Zaposlitev tako ali tako primankuje v celotnem Prekmurju, še toliko teže pa je najti zaposlitev starejšim od 35 let, kar pa jih je v Muri večina. Glede idej kako rešiti situacijo so bili skopi. Edini predlog je bil pravzaprav oživiti Muro kot tržno znamko. Za vprašanje, kako gledajo na prevzem tovarne, niso dosti poprijeli. Z izjemo enega, ki je zatrdil, da bi tovarno sami gotovo vodili bolje.

Okoli pete popoldne, tik pred zaključkom pogovorov med predstavniki delavcev, upravo (brez prokurista) in direktorjem SOD-a Kuntaričem, je prišel pred vhod tovarne spregovoriti eden od predstavnikov delavcev (morda sindikata?, nevem). Poslan je bil z nalogo, kot je priznal sam, da delavce pomiri. Pozival jih je predvsem k potrpljenju. Druga predstavnica delavcev je prebrala njihove zahteve: Odstop uprave, odgovarjanje uprave za situacijo v kateri se nahaja Mura in poneverbe, izplačilo plač in regresa ter prevzem neposrednega nadzora nad Muro s strani države oz. minstra za gospodarstvo.

Nato se je za mikrofonom pojavil Kuntarič. V glavnem je zbijal stare klamfe: Kako se SOD trudi za rešitev situacije, kako se intenzivno dela na tem, za to pa je potrebna potrpežljivost. Delavse je pozval naj SOD-u pomagajo rešiti Muro. Predsvem pa je branil sebe, češ da ni odgovoren za napake SOD-a izpred letošnjega aprila, ko je nastopil funkcijo in svoja šefa Pahorja in Lahovnika, ki da nista kriva za nastalo situacijo. Zaostrilo se je, ko je omenil načrt SOD-a in države, ki je ohraniti zdravo jedro Mure, kar naj bi bilo približno tretjino zaposlenih, kar seveda pomeni odpust ostalih dveh tretjin. Tu so delavke in delavci izgubili potrpežljivost in glasno zatrjevali, da so zdravo jedro vsi, da ali vsi ohranijo delo, ali pa nihče in naj gre Mura v stečaj.

To je ostala točka spopada tudi, ko se je iz Ljutomera pripeljal elegantno oblečeni prokurist Mure Podlesnik. Tudi on je zagovarjal ohranitev “zdravega jedra”, delavci pa so vztrajali na ali-ali zaposlitve vseh ali stečaju. Nato so padala vprašanja o poneverbah, izginulih milijonih državne pomoči, razlogih za zavrnitev naročil, od česa naj živijo, in očitki, da delavci vestno in dobro delajo, prenapihnjena uprava pa je pripeljala podjetje do propada, da je treba celotno upravo in režijo odpustiti... Podlesnik, ki v svojem arogantnem in samozavestnem nastopu deluje, kot da se pred množico obupanih in besnih delavcev počuti bolje kot doma na kavču pred televizijo, je vprašanja in očitke odbijal predvsem z roganjem. Na pripombe o v žepe izginulih milijonih je dogovoril, da v Muri res šivajo žepe. Na očitke slabega upravljanja z izjavo, da se Mura nima česa bati, saj je v tej množici očitno kup sposobnih managerjev. Ipd. Na očitek glede prenapihnjene režije je odgovoril, da se bo ta s sedanjih 25% (kar se sicer ne sklada s prej omenjenim razmerjem pribl. 1500 v režiji proti 1800 v proizvodnji, kar predstavlja pribl. 45%, ki so ga podali delavci) znižala na 17%.

Nato se je pojavila še izbrano oblečena delavska direktorica (ne vem točno kaj ta funkcija predstavlja), katero delavci očitno še bolj sovražijo kot prokurista. V navalu besnih očitkov je ostala povsem izgubljena in brez besed.

Na splošno je prevladoval vtis, da so tako uprava kot lastniki pravzaprav že povsem obupali nad Muro, država pa se nekaj mlačno trudi le zaradi videza. V tem je bistvena razlika do Gorenja, kjer lastniki še zdaleč niso obupali nad dobički in stavka dejansko pomeni orožje. Tudi delavci, vse tako kaže, vidijo možnost, da se Mura pobere kot že zdavnaj zamujeno. Hkrati pa tudi ne.

Težko se je bilo ogniti vtisu, da je situacija precej obupana in da stavki manjka naboja, razmisleka in idej, da bi lahko kmalu prinesla nek preobrat.

Res ni nobena skrivnost, da se težave - ne le v Muri, v celem Prekmurju - kopičijo desetletja (brezposelnost, nizka povprečna izobrazba, postarano prebivalstvo, malo ali nič priložnosti, katastrofalna lokalna oblast...), pri čemer oblastna razmerja ostajajo prej kot ne nedotaknjena, vlada pa se vedno znova trudi težave le potlačiti in jih odriniti v nevidno. To smo še kako na lastni koži izkusili in izkušamo tudi v Art centru (oz. sedaj Art središču). Mentaliteta zadržanosti in pasivnosti v javnih zadevah, še posebej značilna za Prekmurje, omogoča da se za razne župančke in podobne prigrebejo brezveznjakoviči zadnje vrste, ki izstopajo zgolj po svojem agresivnem nastopu in pomanjkanju zadržkov. ko pride priložnost kaj pograbiti in si prilastiti, tudi če niti ne vejo kaj bi s tem počeli.

Nagradno vprašanje je, kakšna je pot ven iz tega. Gre za velik vozel problemov, tako da je težko biti pameten. Gotovo pa se da kaj narediti. Goričko npr., ki že leta bolj kot od česa drugega živi od kmetijskih podpor EU, ima to prednost, da je zaostalo v kmetijskem ’razvoju’ in - za razliko od ravninskega dela Prekmurja - ni toliko onesnaženo s kmetijsko kemijo. Ima veliko biotsko raznolikost in (pa naj se sliši še tako patetično) prekrasno naravo. Zakaj ne bi iz kultur, ki nimajo nobene cene prešli npr. na konopljo, ki je bila tu do 70-tih avtohtona in razširjena. S pomanjkanjem nafte postaja vse bolj zanimiva kot surovina. Nezahtevna je za pridelavo, uporabna je praktično cela rastlina, za najrazličnejše namene. V Nemčiji npr. se njena uporaba hitro širi. Če bi se na pridelovalo konopljo, bi lahko na njeno predelavo preklopila tudi Mura. S kakšno linijo človeku prijaznih tkanin.

Lep pozdrav iz Art središča Julij