Začel se je festival Put Bush(isms) Out. V SC Rog smo tako včeraj zvečer pogledali dokumentaren firm z naslovom Why we fight? Film v produkciji BBC four nam je predstavil ameriške vojaške intervencije skozi logiko militarizma ZDA, ki ga narekuje vojaško industrijski kompleks. Militarizacija ZDA in z njo povezana oblika globalne vladavine, ki sloni na vojaških intervencijah edine preostale vojaške velesile, je posledica profitne logike korporacij, katerih proizvod je vojna. Te korporacije so postale v ekonomiji ZDA tako pomembne, da lahko diktirajo politiko države in si podredijo njene politične institucije. G. W. Bush je le pudelj vojnih korporacij. Tony Blair je bil torej pudelj pudlja, Janša pa je pudeljček pudlja.

Po projekciji smo sodelujoči razdrli debato o dokumentarcu, o Bushevi vojni vladavini in o lokalnih artikulacijah Bushizmov. Ugotavljali smo, da čeprav je dokumentarec zgrajen okrog ene hipoteze, ki ji lahko rečemo osamosvojitev korporacijskega vojaško industrijskega kompleksa, ta redukcionizem ne blokira razmisleka o globalni vladavini bušizmov, ki se artikulirajo tudi v naših vsakdanjih življenjih. Potem smo se spomnili različnih diskurzov, s katerimi smo od leta 2001 v globalnih gibanjih kritizirali vladavino permanentne globalne vojne, ki jo je uvedel Bush. Naš spomin je pobrskal po diskusijah, ki so se dogajale na Univerzi La Sapienza leta 2003, v času akcij Train Stopping, ko so v Italiji aktivisti in običajni državljani zaustavljali vlakovne kompozicije smrti, ki so prevažale orožje iz NATO in ameriških baz v pristanišča, odkoder so ladijski transporti krenili na Bližnji vzhod. Udeleženci diskusije so takrat preizpraševali povezavo med vojno, režimom proizvodnje znanja in različnimi načini prilaščanja znanja. Kritiki patentov in avtorskih pravic se je pridružilo vprašanje etike proizvajalcev znanja in sodelujoči so skovali geslo, ki je šlo po spominu nekako takole “Niti ene možganske celice za vojno”! Tako smo prišli do vprašanja povezave naših neposrednih pogojev proizvajanja in zadovoljevanja potreb s politično oblastjo, ki jo danes predstavlja Bush in njegovi vazali. Pri tem smo se čudili neobstoju kritike tovrstnih povezav pri nas. Omenjen je bil primer sindikalnega in študentskega boja v visokem šolstvu. Medtem ko na Univerzi vsi ugotavljamo, da je prišlo do razvrednotenja visokošolskega izobraževanja, ki je kazen zaradi vztrajanja učiteljev in študentov na tem, da je znanje javna dobrina, ki mora biti dostopna vsem, imamo na steklenih stenah učilnic na FDV črtne kode. Simbolika oblagovljenja in privatizacije znanja ne bi mogla biti bolj očitna. Prav tako se v sindikalnih in študentskih debatah nihče ne vpraša, kako proizvajamo znanje in za koga. Za gospostvo ali za osvobajanje, za korporacije ali za človeštvo? Nobeno geslo “Niti možganske celice za vojno in korporacije!” ne kroži po normaliziranih hodnikih in učilnicah univerze. Debata nas je potem odnesla iz univerze v ti. avtonomne prostore. Spomnili smo se, kako je v petek po koncertu Ede Majke, ki je pozdravil antifašistično Ljubljano, prizorišče koncerta obiskal župan Ljubljane Zoran Janković. Sklepamo, da je prišel nadzorovati, kako se na Metelkovi držijo dogovorov o pravočasnem končanju koncertov in uboganju pravil, ki jih prinaša legalizacija. Servilnost metelkovcev in obiskovalcev je bila očitna. Servilnost do človeka, ki skuša vnesti logiko korporacij v delovanje mesta. Toliko o avtonomiji na Metelkovi. Pa tudi koliko uporabnikov in obiskovalcev Roga v the dneh razmišlja o Bushu kot simbolu oblasti korporacij, ki suspendirajo demokracijo. Oblasti, ki ima tiste, ki so oživeli opuščene prostore bivše tovarne in jih namenili ustvarjalnosti vsakogar, za izmečke. Stopnja zavesti v Rogu, ki trenutno morda edini artikulira avtonomijo, se bo lahko izkazala v času festivala Push Bush(isms) Out. Po tem, ko smo se podvrgli tovrstni samokritiki, smo se spomnili prizora iz šestdesetih let v Torinu. Fašisti so napovedali shod v centru mesta. Delavci v tovarni Fiat so se odločili, da preprečijo fašistično zborovanje. Sindikati in Komunistična partija, so hoteli vsiliti simbolični shod na robu mesta, daleč od zbiranja fašistov. Delavci so jih poslali k vragu in se napotili v center, da bi obračunali s fašisti. Karabinijeri streljajo na delavce in padejo smrtne žrtve. To je simbol razkola delavcev s sindikati in partijo. Sodelujoči na debati smo se vprašali: “Kako je mogoče, da so takrat delavci vedeli, da je izid njihovega delavskega boja povezan s politično oblastjo, danes pa štekajo en kurc?” Fiatovi delavci so vedeli, da fašizem pomeni korporativizem in torej zaustavitev razrednega boja za dobrobit nacije, za profite kapitalistov. Zato so šli razbit fašistični shod. Danes pa delavci (materialni in nematerialni) delegirajo svoje interese sindikatom, ki depolitizirajo in krotijo divjo zver dela in potreb. Ekonomske zahteve sindikatov artikulirajo interese kapitala in depolitizirajo ter pacifizirajo družbo. Nazadnje so skovali domislico, da gre danes za klasičen razredni boj, ki je stvar konflikta med delom in kapitalom, pri čemer je politična oblast nevtralna. Tako je jasno, zakaj ne bodo pozvali na demonstracije proti politični oblasti, ki jo predstavljajo Bush in njegovi vazali. Na ta način smo v debati identificirali še en problem poleg korporacij, in sicer problem korporativizma. Na koncu debate se je izkristaliziral možen nastavek za artikulacijo kritike vrha EU-ZDA: “Kaj je naša moč, kako jo širiti in na katerih točkah jo politična oblast zaustavlja in onemogoča?” S tem spinozističnim nastavkom se tudi končuje prvo poročilo iz festivala Push Bushi(sms) Out.