Kaj je narava finančne, ekonomske in politične krize, ki je izbruhnila pred dobrimi tremi leti, ni več dvoma. V krizi je ekonomska, socialna in politična paradigma, ki se je najprej v svetovnih središčih in potem po vsem svetu uveljavila po koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kriza suverenega dolga v Evropi in v ZDA, ki je dobila dramatične razsežnosti to poletje, kaže na to, da preizkušena zdravila (kot je manjšanje javne porabe in z njo povezana politika zategovanja pasov ter privatizacija) ne delujejo in so prej sredstva evtanazije. Finančni trgi ne morejo več reprezentirati splošne družbene produktivnosti. Seveda je bila njihova vloga organizatorjev in izkoriščevalcev družbene produktivnosti že prej pogosto upravičeno kritizirana. Danes pa so se iluzije, da lahko nedemokratični finančni trgi še naprej tvorijo mnenja o vrednosti družbene produkcije in bogastva in s tem zagotavljajo ekonomski in družbeni razcvet, dokončno razblinile.

V gibanjih, ki izhajajo iz prekernosti, ki je paradigmatski pogoj dela in življenja v času diktatov finačnega kapitalizma, smo govorili o krizi, še preden se je začela kriza finančnega kapitalizma, ki je že tri leta osrednja tema svetovnih medijev in politike. Govorili smo o delovnih in življenjskih pogojih, ki dušijo ustvarjalnost današnjih generacij in nam jemljejo prihodnost. Govorili smo o prepadu med družbenim bogastvom, ki ga proizvedemo skupaj ter odrekanjem delavskih, socialnih in političnih pravic. Kar proizvedemo vsi, pripade zgolj peščici, kar bi lahko proizvedli, ne moremo, ker je po logiki vrednotenja, ki je značilna za finančni kapitalizem, nerentabilno.

Danes ni več mogoče zanikati nepovratnosti krize modela predstavljanja družbene produktivnosti in bogastva, ki nas duši in vodi v množično revščino, prekernost in brezposelnost, pri čemer se vse bolj naslanja na politične avtoritarizme (spomnimo se samo odgovora britanskih vladajočih konzervativcev na vstaje v angleških mestih to poletje). Pred nami je točka odločitve in prevrata. Kriza suverenega dolga v Evropi se lahko konča z dezintegracijo EU in v nacionalističnem divjanju, kar je projekt skrajne desnice. Lahko se konča v zamrznitvi obstoječih neenakosti in hierarhij, kar je projekt konzervativne politike ne čelu z nemško kanclerko. Reševanje evra s politikami zategovanja pasov bo pokopalo tisto idejo Evrope, ki jo razumemo kot trans šengenski transnacionalni prostor gibanj emancipacije in osvobajanja. Lahko pa se izteče v strmoglavljenju diktature finančnega kapitalizma in vzpostavitvijo novega modela reprezentacije družbene produktivnosti in bogastva. Modela, po katerem bo vse, kar proizvedemo vsi, pripadlo vsem, naša ustvarjalnost pa ne bo več podvržena disciplinarnim kriterijem rentabilnosti. Zato, da se uresniči tretji scenarij, moramo napasti politike zategovanja pasov in zahtevati pravico do bankrota. Le tako bomo potisnili k novim instrumentom predstavljanja družbene produkcije in le tako si bomo lahko skupaj prilastili skupno.

Vse bolj je jasno, da vodi zategovanje pasov v recesijo in da bo treba najti nove vire financiranja ekonomije, še posebej produkcije človeka po človeku, kar pomeni družbe blaginje. O evropskih obveznicah in obdavčenju finančnih transakcij se že resno razpravlja. Preoblikovanje welfare v commonfare pa zahteva gibanje proti zategovanju pasov in diktatom finančnega kapitala, ki bo definiralo nove pravice in izumilo nove forme politične participacije.