Lidija Jerkič je na tiskovni konferenci ZSSS z dne osmega septembra spregovorila o vprašanju migrantskih delavcev (celotna izjava). Ob tem je izpričala nekatera temeljna nerazumevanja tega vprašanja, ki pogosto botrujejo sindikalnim stališčem in praksam. V IWW smo se odločili, da kritično pretehtamo stališča predsednice SKEI, da razkrijemo njihovo nekonsistentnost in pokažemo na napačne predpostavke, ki že predolgo vztrajajo v določenem sindikalno organiziranem delu delavskega gibanja. Namen naše intervencije je vzpodbuditi dialog s sindikati, delavci in vsemi, ki želijo teoretično in praktično prispevati k delavskemu boju danes.

Predsednica SKEI v dotični izjavi razloži, da v panogah kovinske in elektro industrije zaposlujejo "migrante z nizko stopnjo strokovne izobrazbe" in da ti migranti "nekako skušajo podaljšati preživetje industrijskih panog, kjer nizko kvalificirano delovno silo potrebujejo". Takoj nato pribije, da "gre za delavce, ki seveda prejemajo nizke plače, ki predstavljajo konkurenco zaposleni delovni sili v Sloveniji". Nekonsistentnost citirane izjave je v tem, da najprej obtožuje migrante, da skušajo podaljšati preživetje industrijskih panog, ki potrebujejo nizko kvalificirano delovno silo, čeprav, kar je mogoče razbrati iz ozadja prvega dela izjave, se sindikati zavzemajo za razvojni model, ki bi slonel na industriji, ki zahteva visoko kvalificirano delovno silo. Takoj nato pa migrante obtoži še tega, da predstavljajo konkurenco zaposleni delovni sili v Sloveniji, s čimer namiguje na to, da se sindikati zavzemajo za to, da bi se ohranila industrija, ki zahteva nizko kvalificirano delovno silo in za to, da bi ta delovna mesta zasedali slovenski državljani. Poslušalec takšne izjave je zagotovo popolnoma zmeden glede ciljev sindikalnega boja SKEI.

Napačnost citirane izjave izhaja iz popolnega nepoznavanja fenomena delovnih migracij v Sloveniji. V IWW lahko to zatrdimo po devetih mesecih intenzivne aktivistične soraziskave. Pa gremo po vrsti. Prva napačna trditev v zgoraj citirani izjavi je v tem, da zaposlujejo migrante z nizko stopnjo strokovne izobrazbe in da ti migranti skušajo podaljšati preživetje določenih industrijskih panog. V IWW lahko na osnovi številnih razgovorov z migrantskimi delavci zatrdimo, da se stopnja strokovne izobrazbe delavcev in stopnja, ki je zahtevana za opravljanje del, ki so dostopna migrantskim delavcem, večinoma ne ujemata. Še več, izobraženost delavcev je večinoma višja od zahtevane izobrazbe. Primer migrantskih delavcev še posebej ostro kaže na to, da trg dela v Sloveniji ne samo blokira socialno mobilnost, ampak da številne posameznike in skupnosti degradira. Aktivistična soraziskava nadalje kaže, da je zaposlitev prek kvotnega sistema tako rekoč edini način legalne migracije. Pogost odgovor na vprašanje, zakaj prihajajo v Slovenijo kot napoteni ali sezonski delavci je, da je bil to edini varni način migriranja v EU. Med migrantskimi delavci, ki delajo v gradbeništvu še zdaleč niso samo gradbinci. Med njimi srečujemo delavce, ki so kvalificirani turistični delavci, učitelji itn. Torej, ni res, da gre med migrantskimi delavci za migrante z nizko stopnjo izobrazbe. Res pa je, da lahko migranti iz držav, ki niso članice Evropske Unije, delajo le v tistih panogah, ki zahtevajo delovno silo z nizko stopnjo izobrazbe.

Migracijska politika Evropske Unije in tudi Slovenije vodi v apartheid, saj proizvaja trajno inferiorizirane populacije in lateralne prostore proizvodnje v katerih delajo državljani držav, ki niso članice EU. Ta politika poglablja obstoječe globalne hierarhije in etnicizira hierarhije v družbeni delitvi dela. Po njej so Bosanci dobri za gradbene delavce, medtem ko jim je treba preprečiti vstop v druge panoge. Da poudarimo globalnost trenda, dodajmo še, da so Kirgizi v Rusiji dobri za pometanje cest, medtem ko jih sistematično preganjajo iz trgovinskega podjetništva. Na osnovi analizirane izjave se nikakor ne moremo znebiti vtisa, da stoji za takšnimi netočnimi izjavami, kot je izjava predsednice SKEI, logika protekcionizma, ki podpira segmentacijo trga delovne sile.

Nadalje predsednica SKEI razloži, da migrantski delavci "niso sindikalno organizirani", da "se bojijo sodelovati v sindikalnih akcijah", da so zato potencialni stavkokazi, pri čemer omeni primer Mehana v Izoli, kjer so "s posojenimi delavci nadomeščali stavkajoče", in "da so ti delavci pripravljeni delati tudi sobote in nedelje po dvanajst ur". Na osnovi rezultatov aktivistične raziskave v okviru iniciative IWW demantiramo vse trditve, ki so citirane zgoraj. Trditev, da so migrantski delavci pripravljeni delati tudi sobote in nedelje po dvanajst ur, je popolnoma napačna in zavajajoča. Nihče od delavcev, s katerimi smo se pogovarjali v okviru aktivistične raziskave, ni pripravljen delati nadur, še posebej zato, ker so te nadure bodisi pod plačane ali celo neplačane. Resnica je, da so delavci te nadure prisiljeni delati. Migrantski delavci so namreč podvrženi režimu delovnih dovoljenj in viz, ki jih naredi za popolnoma odvisne od delodajalcev. Če se delavec upre, da bi delal pod plačane ali neplačane ure, tvega ne samo izgubo zaposlitve, ampak tudi izgubo delovnega dovoljenja, vize, posledično izgon iz države, to pa še ni vse, v državi iz katere prihaja se zaradi predčasne prekinitve pogodbe ne more prijaviti na tamkajšnjem zavodu za zaposlovanje. Na osnovi številnih razgovorov z delavci lahko trdimo, da je za marsikaterega delavca migrantsko delo neke vrste čakalnica za vstop na trg svobodne delovne sile, kjer lahko posameznik izbere delodajalca in stanodajalca. Zato je v okviru IWW med drugim stekla kampanja, s katero skušamo doseči skrajšanje obdobja čakanja na osebno delovno dovoljenje. To počnemo prek informiranja delavcev in zbiranja informacij o načinih, kako država in delodajalci podaljšujejo obdobje "čakanja". Tako zbrane informacije bodo osnova za politično akcijo.

Trditev, da migrantski delavci niso sindikalno organizirani in da se bojijo sodelovati v sindikalnih akcijah, je le deloma točna. Res je, da med migrantskimi delavci tako rekoč ni članov slovenskih sindikalnih konfederacij. V aktivistični raziskavi v okviru iniciative IWW lahko nenehno zapažamo precejšnje nezaupanje do teh konfederacij. Razlogi za to nezaupanje so različni. Med njimi je zagotovo neaktivnost omenjenih sindikalnih organizacij med migrantskimi delavci. Ne poznamo primerov, da bi sindikat skušal v svoje sindikalne akcije vključiti migrantske delavce. Nadalje, politična socializacija migrantskih delavcev je drugačna od politične socializacije v sindikalne centrale organiziranih delavcev za nedoločen čas s slovenskim državljanstvom. Med migrantskimi delavci obstaja precejšnja skepsa do delegiranja delovanja za boljše življenje na sindikate oziroma na organizacije civilne družbe nasploh. Zagotovo k zaupanju v sindikate ne vodi odnos sindikalnih central, konkretno ZSSS, ki uporablja zelo površno vedenje o položaju migrantkih delavcev kot argument v svoji veliki politiki v odnosu do delodajalcev in države. Zaenkrat sindikat migrantske delavce vključuje zgolj v svoje tiskovne konference, in to kot pasiven in nem objekt. Tovrstna instrumentalizacija vzbuja razumljiv odpor.

V IWW izhajamo iz ravnanj in potreb samih migrantskih delavcev, saj mislimo, da je v njih ključ učinkovitega boja za boljše življenje – migrantskih delavcev in delavcev nasploh. In aktivistična raziskava je že v tej zgodnji fazi pokazala izjemne potenciale za organizirano delovanje migrantskih delavcev. Pa ne samo to, pokazala je, da obstajajo prakse delavcev na individualni in kolektivni ravni, ki vse bolj izzivajo in destabilizirajo režim avtoritarnega upravljanja z migrantskimi delavci. Te prakse niso zakodirane v obliko sindikalne organizacije in verjetno nikdar ne bodo – vsaj ne v aktualno obliko mainstream sindikalnega gibanja v Sloveniji in v Evropi. Skratka, migrantski delavci niso žrtve, ki nič krivi postajajo konkurenca delavcem s slovenskim državljanstvom. So, kot vsi delavci, izkoriščani in hkrati prevratni. Če bi bili zgolj žrtve, oziroma če bi se, kot namiguje predsednica SKEI, prostovoljno samopodvrgli izkoriščanju in zlorabljanju (morda zato, ker ne poznajo, tako kot evropski državljani, pojmov izkoriščanja, svobode, pravičnosti, dostojanstva?) potem zagotovo ne bi bili nasilno podvrženi tako avtoritarnemu in represivnemu režimu izkoriščanja. Migrantsko delo, segmenti trga dela v katere prisilno usmerjajo migrantske delavce, sami mehanizmi tega usmerjanja, so polja aktualnega delavskega boja. Pogovarjajte se z migrantskimi delavci, ampak ne kot sindikalisti, ki skupaj s kapitalisti in državo upravljajo s to družbo, ampak kot enaki – izkoriščani in prevratniški – pa boste hitro spoznali, kakšen je dejanski duh med delavci.

Na koncu svoje izjave predsednica SKEI zahteva odgovor na vprašanje, "kaj bo ta država storila, da na eni strani prepreči takšno nečloveško ravnanje z delavci iz drugih držav, se pravi neslovenskimi delavci in na drugi strani zaščiti tudi slovensko delovno silo. Najbrž se bomo čez nekaj let čudili, zakaj smo Slovenci spet ksenofobni, zakaj ne maramo tujce. Ti tujci niso prav nič krivi za situacijo, ki nastaja na trgu delovne sile. Kriva je država, ki s svojimi instrumenti tega ne uredi na način, ki bi bil za vse sprejemljiv"? Ta izsek izjave predsednice SKEI ponovno kaže na to, da imajo v sindikatih velike probleme pri razumevanju dejanskega dogajanja na trgu delovne sile. Zato izhajajo iz popolnoma napačnih predpostavk obstoja prostega trga delovne sile, iz česar potem potegnejo popolnoma napačne sklepe in taktike: pozivanje države, da regulira prosti trg delovne sile. V resnici pa je država tista, ki prek viznega režima postavlja podlago za segmentacijo trga delovne sile, ki smo ji priča. Vizni režim je tisti, ki omogoča avtoritarno upravljanje z delovno silo, kot smo mu priča na primeru migrantskih delavcev. Ne pa nek mazohizem delavcev, ki bi bili pripravljeni delati več za manj denarja. Ksenofobiji in rasizmu botruje država (danes je to Republika Slovenija in Evropska unija), ki upravlja z migracijami, s kroženjem delovne sile tako, da določenim populacijam odreče temeljne socialne, civilne in politične pravice. H ksenofobiji in rasizmu pripomore tudi protekcionizem sindikatov, ki ne razumejo, na kak način se politično konstituira trg delovne sile, ali bolje rečeno trgi delovne sile. Zato govorijo o nelojalni konkurenci migrantskih delavcev, o socialnem dumpingu in podobno. Aktivistična raziskava v okviru IWW je pokazala, da ne obstaja zgolj en trg delovne sile. Teh je več, razlike med njimi pa določajo razlike v državljanskem statusu, pri čemer se državljanstvo, z vključitvijo in izključitvijo iz temeljnih pravic, določa politično (na nivoju Slovenije in EU). Nekdo, ki dela na nesvobodnem trgu delovne sile, oziroma na trgu, kjer je svoboda gibanja delavcev omejena, ne more biti konkurent nekomu, ki dela na svobodnem trgu delovne sile, na trgu, kjer svojo delovno silo svobodno prodaja najboljšemu ponudniku, in obratno. Konkurent mu lahko postane takrat, ko skuša izstopiti iz nesvobodnega trga delovne sile, kjer je socialna in prostorska mobilnost zablokirana in vstopiti na prosti trg delovne sile, kjer je socialna in prostorska mobilnost sproščena, čeprav to ni svet brez prisil, ki so tokrat drugačne vrste. Torej, očitno je, da nas govor o konkurenci med delavci ne pripelje nikamor drugam kot v ksenofobijo in rasizem. Napoved ksenofobičnosti Slovencev, ki jo izreče predsednica SKEI je samouresničujoča se prerokba. Koncept krožnosti migracij, ki se je znašel tudi v vladni strategiji o migracijah in ki je zgolj evfemizem za gasterbaitersto (to je migracija nadzorovana v obliki začasnega angažiranja migrantske delovne sile, ki ji sledi repatracija) je zgolj konceptualna formalizacija gasterbaiterstva, ki že poteka v obliki politike kvot. Ker gre pri delavskem boju, ki nikakor ni izčrpan v sindikalističnem interesnem predstavništvu, za boj proti oblikam prisile in nesvobode v delu, je jasno, da je delavski boj migrantskih delavcev predvsem usmerjen v čim hitrejši izhod iz trga delovne sile, kjer sta socialna in prostorska mobilnost zablokirana. Odgovor gospodarjev na teh trgih delovne sile je poskusiti preprečiti ta izhod. Pri tem si pomagajo s celo paleto instrumentov od vizne politike, politike segregacije v mestih, do ksenofobije in rasizma. Analiza dogajanja, ki jo imajo na sindikatih, njihovi javni predlogi in njihove prakse gredo na žalost vštric s strategijo kapitala.

V javni izjavi predsednice SKEI ne moremo videti drugega kot politično korekten rasizem. V njej so migrantski delavci oropani vsake subjektivitete. Kot je že običajno za javne intervencije posameznikov in posameznic iz ZSSS, so zreducirani na žrtve in imenovani za grešne kozle. Izjava priča o popolni odtujenosti predstavnice sindikata od sveta delavcev, sveta tistih, o katerih govori. Morda je imela le dobre namene, pa vendar je treba opozoriti, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Čeprav se nam bolj zdi, da je šlo zgolj za v dobre namene nespretno oblečen protekcionizem in rasizem. V svoji izjavi tako tudi omenja, da živijo migrantski delavci v nečloveških življenjskih pogojih. O njih se je začelo tako v javnosti kot med sindikalisti govoriti po oblikovanju IWW in njegovih prvih javnih akcijah proti neznosnim življenjskim pogojem v delavskih domovih, kjer živijo večinoma migrantski delavci. Od takrat to "razkritje" v ZSSS radi uporabljajo zato, da podprejo svoje zahteve, ki jih oblikujejo kot socialni partnerji. Nekaj mesecev nazaj zahtevo po zmanjšanju števila kvot in s tem zapiranju meja, tokrat pa sumimo, da je v ozadju izjave predsednice SKEI poskus, da zaprejo panogo elektro in kovinske industrije za migrantske delavce.

Svoj komunike, ki je poziv k dialogu in skupni gradnji delavskega gibanja na osnovi absolutnega transnacionalizma, egalitarizma in boja proti vsem oblikam prisile in nesvobode v delu, končujemo s citatom Maria Trontija: "Kontinuiteta bojev je lahka: delavci potrebujejo le sami sebe in šefa nasproti sebi. Vendar pa je kontinuiteta organizacije redka in kompleksna stvar; saj jo kapitalizem ali delavsko gibanje v službi kapitalizma v trenutku njene institucionalizacije hitro izkoristita."

IWW iniciativa za drugo delavsko gibanje

(Zadnja redakcija komunikeja v okviru Permanence SC Rog v sredo, 1. oktobra leta 2008)