(Pred Boj za v petek, 4. novembra ob 15.30)

Kaj storiti, ko ni več nobenega dvoma, da se demokracija in diktati finančnega kapitalizma izključujejo? Ko finančni trgi in logika financializacije vodijo pravo vojno proti demokraciji? Ko zgolj napoved referenduma o paketu reševanja grške krize suverenega dolga sproži strm padec borznih indeksov in vodi k novim špekulativnim napadom finančnih trgov na sposobnost držav, da financirajo že tako izčrpan sistem države blaginje? Ko so v ZDA nastajajoče forme demokracije proti diktatom finančnih trgov pod sistematičnim napadom državne represije? Kaj storiti, ko je jasno, da je srečanje G20 zgolj še en poskus utrditve vladavine diktature finančnega kapitalizma? In kaj storiti, ko je v Sloveniji vse bolj jasno, da bodo predčasne volitve le sramotna epizoda krpanja natrgane neoliberalne hegemonije?

15. oktobra smo po vsem svetu množično, dostojanstveno in konfliktno proglasili, da je edina pot, ki zagotavlja demokratični družbeni razvoj ta, da odvzamemo finančnim trgom in njihovim političnim vazalom bodisi v institucijah predstavniške demokracije bodisi avtokracije mandat upravljanja z našimi življenji, ekonomijo in družbo. Tudi v Ljubljani smo ta dan zavzeli trg pred borzo in ga spremenili v Boj za in začeli proces gradnje novih oblik neposredne, participativne, horizontalne in mrežne demokracije. V demokratičnih praksah, ki ne odtujujejo naših moči, izražamo, da obstaja socialen in demokratičen izhod iz krize. Izhod, ki zahteva nepopustljivo nasprotovanje politikam zategovanja pasov in gradnjo skupne blaginje, ki je realistična alternativa razlaščevalskim finančnim trgom in njihovim diktatom. V času našega eksperimenta z resnično demokracijo smo izvedli številne delavnice in akcije, ki kažejo konkretno pot osvoboditve skupnega iz zadušljivega prijema finančnega kapitalizma, pa naj gre za novo blaginjo prekariziranih proizvajalcev družbenega bogastva, za skupnostne oblike socialnega dela in produkcije človeka po človeku, za oblike demokratičnega upravljanja s skupnim, ki ne vodijo v centralizacijo oblasti in hierarhiziranje itd.

3. in 4. novembra se v Cannesu odvija srečanje skupine G20, ki združuje najbogatejše države, hitro vzpenjajoča se gospodarstva in Evropsko unijo. Vsi pompozni nagovori samooklicanih vladarjev sveta ne morejo skriti, da se ne bo zgodilo nič, kar bi vodilo k edinemu možnemu izhodu iz krize, ki je drugačna, enakostna distribucija skupno ustvarjenega bogastva. Agende velikih ostajajo lojalne pravim gospodarjem, finančnim trgom, ki jih poganja neoliberalen konsenz in interesi peščice bogatašev. ZDA promovirajo povečanje gospodarske rasti. Ne glede na ekološko krizo forsirajo gospodarsko rast kot način nevtraliziranja socialnih in razrednih konfliktov in ohranjanja skrajnih nesorazmerij moči in bogastva. Kitajska socialne in razredne konflikte nevtralizira z blokiranjem rasti domače porabe in zavračanjem investiranja presežkov v blaginjo proizvajalcev družbenega bogastva. Evropska unija rešuje krizo suverenega dolga, ki ni nič drugega kot vojna finančnih trgov proti sistemom blaginje in poskus dokončne financializacije vsega, z dokapitaliziranjem bank in finančnih institucij in zadušljivimi politikami zategovanja pasov. Ko ljudje z upiranjem tem politikam dosežejo delni odpis dolgov bankam, kot se je zgodilo v primeru Grčije, evropske politične elite nastale bančne “izgube” ne želijo pokriti z vrtoglavimi presežki finančnega sektorja, ampak s krvjo in znojem delavcev v vzpenjajočih se državah in s pretvarjanjem evropskih držav, ki jih napadajo finančni trgi, v ubožnice. Podoben scenarij se napoveduje tudi na predčasnih volitvah v Sloveniji. Tako imenovani predstavniki gospodarstva iz panog, ki se ukvarjajo s proizvodnjo blaga, ne pa s proizvodnjo človek po človeku (je kdo kaj vprašal predstavnike šolstva ali zdravstva?) so začeli v javnosti uokvirjati predvolilno debato. Tako dobivamo favorite volitev, ki tekmujejo okrog neverjetne agende: treba je vzeti prekeriziranim proizvajalcem družbenega bogastva in dati finančnim trgom. Povečanje DDV, privatizacija in zmanjšanje obdavčitev za investicije postajajo edina volilna alternativa.

Tem manevrom finančne oblasti in njihovih političnih vazalov se lahko zoperstavimo samo tako, da razplamtimo socialni in razredni konflikt. To je edini način, da bo današnja globalna generacija zadihala in odvrgla okove korupcije finančnega kapitalizma. Finančna akumulacija je bila do začetka krize 2008 astronomska, saj je izkoriščala še nevideno produktivnost na družbeni in globalni ravni. Ker pa so finance navaden parazit, ki se zažre v produktivno tkivo današnjih družb in požre vse, so začele ubijati svojega gostitelja. Kriza je počasno umiranje gostitelja. Številne zgodbe prekernih delavcev in delavk pred borzo so jasen dokaz, da finančni kapitalizem generira zgolj brezperspektivnost. Družbena erozija, s katero se spopadamo pred borzo z vzpostavljanjem novih oblik skupnega delovanja, kaže, da smo prišli do točke odločitve: ali parazitske finance ali mi, 99% proizvajalcev družbenega bogastva. Na vojno, ki so jo proizvajalcem družbenega bogastva in družbam napovedale finančne institucije, odgovarjamo z demokratičnim gibanjem za reapropriacijo odtujenega in razlaščenega. Izbrali smo življenje, zato moramo osvoboditi stremljenje in izstradati parazita. Finančni parazit ne bo več imel miru. V preteklosti je delavsko gibanje skovalo čudovito orožje: tovarniško stavko proti industrijskemu kapitalizmu. Današnja generacija izumlja družbeno stavko proti finančnemu kapitalizmu. We’re gonna get our share of what’s ours!