Diktatura finančnega kapitalizma se v naših vsakdanjih življenjih kaže kot vse večja prekernost dela in življenja. Vse težje zadovoljujemo naše potrebe, na delu in v življenju smo vse bolj izpostavljeni izsiljevanju, naša stremljenja so zablokirana, obstoječe družbene institucije onemogočajo našo samoaktualizacijo.
Finančni kapitalizem razlašča in izkorišča živo delo ne zgolj v tovarnah, ampak po celotni družbeni tovarni. Novi načini vrednotenja in razlaščanja slonijo na skrajni razslojenosti, segmentaciji in razdrobljenosti današnjega sveta dela in življenja. Osamljenost in pomanjkanje solidarnosti blokirata nastanek političnega subjekta dela, ki bi se učinkovito zoperstavil diktatom institucij finančnega kapitalizma in s kolektivno akcijo zaustavil procese razlaščanja in odtujevanja. Finančna akumulacija obenem sloni na izkoriščanju in razlaščanju ogromne količine neplačanega dela. To mu omogoča obstoječi sistem države blaginje in obstoječa oblika socialne države, ki zanika obstoj novih sfer družbene produktivnosti, s čimer jih v celoti prepušča plenilstvu finančnega kapitala.
Namen aktivistične raziskave Mapiranje prekernosti, samoorganiziranje in osvojitev skupne blaginje je vzpostaviti razmerje sil med živim delom in sistemom razlaščanja v družbeni tovarni, razviti solidarnost skupnega boja onkraj segmentacij in razdrobljenosti današnjega sveta dela, iznajti forme samoorganizacije prekeriziranih proizvajalcev družbenega bogastva za generalno stavko proti diktaturi finančnega kapitalizma, ki bo vzpostavila nov sistem skupne blaginje.
Delavnica bo delovala pred Boj za in v drugih prostorih dela, življenja in srečevanja. Njen namen bo proizvesti vednost o prekernosti in političnem potencialu današnjega dela ter skovati orodja organiziranja in akcije proti diktaturi finančnega kapitalizma. Njeno delovanje bo politično in etično. V praksah se bomo tako držali načela, da je dobro tisto, kar osvobaja stremljenje. Moralo prepuščamo kapitalistom.
Delavnica Proti prekernosti – za skupno blaginjo #revolucija15o
Aktivistična raziskava Proti prekernosti - za skupno blaginjo: STANOVANJE JE BREZPOGOJNA PRAVICA (prvi košček sestavljanke za osvojitev skupne blaginje)
V soboto ob 14.00 bomo pred bivšo borzo delali plan boja za pravico do stanovanja. Kako pristopiti do brezdomcev, do prekercev, ki jih disciplinarne socialne institucije meljejo v brezdomstvo, do študentov in delavcev, ki plačujejo izkoriščevalske najemnine, do tistih, ki plačujejo krvosesne stanovanjske kredite, do tistih, ki so jih banke že izropale...
Stanovanje ni luksuz, je brezpogojna pravica!
Zadnjih 20 let vse tri veje oblasti – izvršilna, zakonodajna in sodna dovoljujejo kapitalistom, financialistom, grabežljivcem pokrasti vse kar se pokrasti da. Tepta se zakonodajo, ki v izvoru temelji na etiki in ne obratno. Dovoljuje se izkrivljanje zakonskih norm v korist kapitalu.
50% znižanje cene stanovanj, da se bodo mladi ljudje, štidentje lahko odselili od staršev.
100% nižje obresti za stanovanjski kredit, da bodo mlade družine lahko kupile lastno stanovanje.
S prihranki, varčevanjem, obrestmi od oderuških kreditov malih ljudi, banke špelulirajo z vrednostnimi papirji na trgu in dajejo kredite za napačne naložbe.
Kaznuje se kurje tatove, namesto da bi se zagrizeno pridobivalo dokaze in izdajalo kazenske ovadbe vsem, ki so si nezakonito in nepošteno pridobili veliko bogastvo na račun srednjega in nižjega sloja prebivalstva RS.
Zato zahtevajmo:
1) Državo, ki bo začela skrbeti za ljudsko blaginjo.
2) Obdavčitev vseh finančnih transakcij.
3) Da se vsem, ki so si v zadnjih 20 letih nezakonito pridobili bogastvo na račun nas, le tega odvzame in ga razdeli nazaj okradenim ljudem za spodaj omenjena nezakonita dejanja (glej točko 10, 11).
4) Uresničitev ustavne pravice do lastnega stanovanja.
Recimo NE nadaljnemu bančnemu izkoriščanju na račun obresti stanovanjskih posojil. Trenutno v 30 letih posojilo preplačamo za 70%. In za nameček ga moramo življensko zavarovati, ker ga v primeru smrti banka proda in vzame dolg od posojila. Pomeni da stanovanja dediči nimajo več.
5) Da odobreni krediti podjetjem s strani bank, postanejo informacija javnega značaja in da v primeru da komitenti banke (mi) smatramo, da gre za sporen posel in nesposobnega managerja, imamo možnost nemudoma zamenjati banko.
6) Pravico do nakupa stanovanja in volilno pravico za vse migrante. S tem se bo njihov nemogoč položaj izkoriščanja v državi za malenkost izboljšal.
7) Politiko zdravstva, ki bo krila vse zdravstvene usluge skozi dodatno zdravstveno zavarovanje brezplačno.
8) Brezplačno šolstvo vključno z brezplačnim podiplomskim študijem.
9) Zdravo okolje, ki bo prijazno ljudem, ne kapitalu. Zahtevajmo uvedbo resnične demokracije glede izbire, gradnje energetskih objektov, virov,...
10) Da plačevanje socialnih prispevkov za zaposlene postane obvezna zakonska dolžnost delodajalca, brez možnosti odloga. Zahtevajmo, da se vsi socialni prispevki, ki se v zadnjih 20 letih nezakonito niso plačevali za male ljudi s strani delodajalcev plačajo s strani države v celoti. S tem bodo ti okradeni delavci sploh prišli do možnosti upokojitve.
11) Da se vsem delavcem neizplačane plače, nadure, regresi, prevozi, prehrana,…vsa zakonska plačila izplačajo za vsa leta nazaj v celoti. Če so podjetja zaradi slabih naložb propadla je za to odgovorna država, ker je sama vršila neustrezen nadzor nad poslovanjem. Če so podjetja šla nekontrolirano v stečaj in zdravo jedro prenesla na novo ustanovljena podjetja, za sabo pa pustila lačne male ljudi brez vsega, naj neizplačana izplačila delavcem krije država. Ker je to sama dovoljevala.
12) Zakonsko prepoved pretakanja denarja v davčne oaze.
13) Nova delovna mesta, ne da štidentje morajo vnedogled študirati da lahko preživjo.
14) Da se dela preko avtorskih pogodb štejejo v delovno dobo.
15) Zdravo trgovinsko konkurenco kvalitetnih proizvodov, ne da moramo za manj denarja kupovati manj kvalitetno hrano, obleko, in ostalo….
Zahtevajmo da država Slovenija postane nazaj država, in to socialna in pravna, ne glede na zahteve članic elitnih skupin držav, katerih interesi so še vedno izključno v interesu kapitala.
Naj pošteno delo spet postane vrednota!
Romana Kavčič – aktivistka IWW
Včeraj je bila pred Boj za delavnica na temo stanovanja kot brezpogojne pravice. Potekala je v okviru aktivistične raziskave, ki tematizira različne sestavine skupne blaginje, med njimi stanovanje kot BPP. Naslednje bodo dohodek, znanje itd.
Delavnica je pokazala, da ima pristop, po katerem se je treba lotiti vprašanja politične rekompozicije segmentiranega družbenega prekariata z intervencijo v sistem blaginje in s predlogom gradnje skupne blaginje, velik potencial.
Na ploščadi se je tako zbrala pluralna skupina. V debati so sodelovali posamezniki in posameznice, ki izhajajajo iz zelo različnih družbenih realnosti (brezdomci, migrantski delavci iz delavskih domov, migranti, mlade družine, ki ne morejo do stanovanja, študenti, raziskovalci in asistenti, tisti, ki delajo v kanonskih delovnih razmerjih, pa imajo stanovanjski problem, aktivisti...)
Dogovorili smo se, da ta teden organiziramo skupščine za stanovanje kot brezpogojno pravico. V torek ob 20.00 bo skupščina v delavskem domu na Vidi Pregarčevi, v sredo pa ob 16. uri pred Boj za. V ponedeljek začnemo raznašati letake po mestih srečevanja brezdomcev in brezposelnih. V diskusijo bomo ta teden začeli vključevati tudi študente in prekariat iz ti. družbe znanja. Po izvedbi skupščin in diskusij bomo izvedli akcijo, ki bo intervencija proti špekulativnemu in koruptivnemu stanovanjskemu trgu, ki mu načeljuje finančni kapital ter proti disciplinarnemu sistemu javne blaginje.
Kot sredstvo komunikacije smo vzpostavili mailing listo. Če se ji želiš pridružiti, piši na iww.global.workers@gmail.com
Kroži že tudi prvi poziv na sredino skupščino za stanovanje kot brezpogojno pravico (http://www.njetwork.org/Skupscina-Stanovanje-je). Za ta namen je bila tudi odprta facebook skupina.
Proti prekernosti - za skupno blaginjo!
Romana je napisala poziv Zahtevajmo državo. Podpisala se je kot aktivistka IWW. Kot aktivist IWW zanikam, da bi bil IWW kdaj državocentričen projekt. Tega se ne da izpeljati iz zgodovinskih referenc v heretičnih delavskih in družbenih gibanjih (kot so Industrial Workers of the World) niti iz metodologije IWW, ki je vedno težila h gradnji delavske moči in k direktni akciji ter nikoli k delegiranju moči. Tega se prav tako ne da izpeljati iz načina organiziranja IWW, ki je bil vedno mrežen in nikoli zamejen s kakršnokoli identiteto niti iz globalnih mrež, v katerih je IWW in iz skupnih dokumentov, ki so nastali v njih (nazadnje izjava iz Barcelone). Analize trenutne krize in perspektiv za gibanja, ki so potekale tudi v okviru IWW, prav tako izključujejo kakršnokoli državocentrično ali etatistično avanturo. Konceptov kot so skupno in skupna blaginja ne uporabljamo kar tako, ampak zato, da sprostimo delovanje onkraj dihotomije javnega in privatnega, države in kapitala. V obeh primerih gre za logiko razlaščanja in odtujevanja. V času, ko poteka spopad med korupcijo finančnega imperija in korupcijo nacionalnih držav za nadzor nad družbami, se ne smemo postaviti na eno ali drugo stran. Imeti moramo svojo pot, ki je pot skupne blaginje, transnacionalne in resnične demokracije.
Andrej Kurnik - aktivist IWW
Tudi sama imam probleme z naracijo: IWW je bil vedno transnacionalno gibanje, ki ni bilo aktivno le v BiH, ampak se je povezovalo z drugimi transnacionalnimi, globalnimi gibanji tako v Evropi kot po svetu. Klici k ponovni vzpostavitvi "države" so z mojega vidika neproduktivni tudi zato, ker je danes potrebno iskati rešitve na povsem drugi ravni. Seveda to ne pomeni, da ni potreben lokalni boj npr. proti politikam zategovanja pasov. To seveda moramo storiti, ampak zato, da osvojimo skupno blaginjo, na kateri parazitira finančni kapitalizem, ne pa zato, ker bi bila država okvir našega boja in ker bi verjeli, da se lahko znotraj nje doseže kakšna rešitev.
In ko govorimo o skupni blaginji moramo biti pozorni še na nekaj: naše potrebe in želje morajo postati brezpogojne pravice, ki so neodvisne od delovnega razmerja. Danes delamo vsi, žal pa je tako, da marsikatera osnovna pravica izhaja le iz (določenega tipa) delovnega razmerja. Zato je smiselno zahtevati skupno blaginjo, ne pa le, da delodajalci plačajo socialne prispevke za zaposlene (točka 10). Kaj pa, ko govorimo o S.P. in o temu, da so ljudje v to prisiljeni, potem pa morajo državi plačevati ogromne prispevke? Socialni in ostali prispevki so nekaj, kar si ne le zaslužimo, ampak tudi sami proizvajamo (npr. produkcija človeka po človeku).
Je še kakšen drug komentar, ampak če potegnem zgornja dva skupaj: zadnja stvar, ki jo hočem, je vrnitev v okove korumpirane ljubezni naroda/nacije in v čas, ko sta bila človek in njegovo življenje vredna le toliko, kolikor je določil gazda.
Danijela, IWW
Iz zahtev, ki so navedeni v tekstu se mi zdi samoumevno da gre za zahtevo po državi kot tvorca skupne blaginje, če to ni zadosti jasno potem sem absolutno za jasno definiranje naslova in sicer v ZAHTEVAJMO DRŽAVO KOT TVORCA SKUPNE BLAGINJE.
Hvala za pripombe.
Romana Kavčič, IWW