NJETWORK

10 Paragrafov proti enem gnilem Jabolku – iSuženjstvo v Foxconnu

Parisien — 2013-05-07T11:54:55Z

napisali prijatelji gongchao (marec 2013) - www.gongchao.org

1. Prolog

Foxconn je največji pogodbeni proizvajalec elektronike na svetu. V svojih velikih tovarnah na Kitajskem in v drugih državah dela za Apple, Sony, Google, Microsoft, Amazon in ostale znamke. Foxconnovi delavci, ki proizvajajo naša komunikacijska orodja, kot so iPhone, Kindle in Playstation, so iSužnji, prisiljeni v obupne delavne pogoje.

Leta 2010 je pozornost svetovne javnosti pritegnila serija samomorov v Foxconnovih kitajskih tovarnah. Pod pritiskom zgrožene javnosti so v Foxconnu obljubili, da bodo izboljšali pogoje in dvignili plače, vendar se razmere od takrat niso spremenile na bolje. Foxconn je zgolj pospešil preseljevanje tovarn v notranjost Kitajske, kot "še cenejšo" delovno silo zaposluje dijake na praksi, prikriva delovne nesreče, da bi privarčeval in nadaljuje z militarističnim upravljalskim režimom. [1]

Vendar so delavci v Foxconnu daleč od tega, da bi ostali tihe žrtve izkoriščanja in represije. Poleg tega, da uporabljajo vsakodnevne oblike boja proti ritmu tekočega traku, se borijo tudi s stavkami in izgredi.

2. Huda proizvodnja

Pogodbeni proizvajalci so podjetja, ki ponujajo proizvodne kapacitete znamkam, ki nimajo lastnih tovarn. Ta sistem proizvodnje se je v 70. in 80. letih 20. stoletja razvil tako za elektroniko kot tudi za tekstilno in obutveno industrijo. Mnoge od teh tovarn se nahajajo v posebnih ekonomskih zonah v Azijskih, Latinskoameriških in Vzhodnoevropskih državah z nizkimi plačami.

Od 80. let naprej se je Foxconn iz malega podpogodbenika razvil v največjega svetovnega proizvajalca z več kot milijonom delavcev samo na Kitajskem. V Foxconnovih tovarnah v industrijskih centrih Kitajske (kot so Shenzhen, Kunshan, Taiyuan, Hangzhou, Chengdu, Zhengzhou, Langfang) dela od desettisoče do stotisoče delavcev. Podjetje interno upravlja celotni proces razvoja in proizvodnje elektronskih naprav, njegove kapacitete pa vključujejo tako nizkotehnološko proizvodnjo posameznih delov kot tudi visokotehnološki proces sestavljanja proizvodov. Foxconn je izpilil produkcijski način, ki danes predstavlja model za globalne proizvodne verige in tovarne na svetovnem trgu.

3. Preprosto izkoriščanje

iSlave (iSuženj) bi lahko črkovali tudi "I slave" [2]: gre za služenje šefom v dobi interneta, za podrejanje kapitalističnemu izkoriščanju in nasilnemu tovarniškemu režimu. Za delavne razmere v Foxconnu je značilen tayloristični delovni proces na montažnih linijah in delovnih mizah, sistem delovnih izmen z obveznimi in deloma neplačanimi nadurami, strogo in despotsko nadzorovanje na delovnem mestu, hiter ritem in intenziteta dela, nevarno delovno okolje; tako v smislu nevarnih strojev kot tudi strupenih snovi, oboje pa posledično vodi do delovnih nesreč in poklicnih bolezni. [3]

Avtoritarni način upravljanja vključuje tako strogo kontrolo dela, težke kazni za še tako majhne "prekrške", telesne preiskave, ki jih izvajajo varnostniki v podjetju in še marsikaj drugega. Prenatrpani spalni prostori, kjer živi večina delavcev, so z zastraženimi vrati, obveznim čiščenjem prostorov, ki ga morajo opraviti zaposleni sami ter z dodelitvijo istih sob delavcem iz različnih oddelkov in izmen zgolj podaljšek proizvodne hale in montažnega traku. Vse to vodi v izolacijo, pomanjkanje spanca ter nesoglasja med delavci in prav to je tudi cilj politike, ki naj bi preprečila kolektivno upiranje v podjetju.

4. Ceneje kot poceni

Večina delavcev je migrantov iz podeželja med 16.in 25. letom starosti, 60 odstotkov je moških. [4] Njihove plače so med 1300 in 2300 RMB na mesec (vključno z nadurami: 160-280 EUR). To je po navadi več kot so zajamčene minimalne plače v regiji, vendar ni dovolj, da se v mestu ustalijo, si ustvarijo družino ali pa si privoščijo življenje, ki ga želijo.

Da zaobidejo delovno zakonodajo, z regulativami o minimalni plači vred, v Foxconnu vsako leto kot takoimenovane praktikante zaposlujejo po več deset tisoč dijakov in študentov tehničnih šol, starih med 16 in 18 let. [5] Ti so pogosto s strani šole prisiljeni, da delajo za Foxconn v okviru njihovega praktičnega izobraževanja. Uradno so tam, da pridobijo delovne izkušnje, dejansko pa jih uporabljajo, da delajo za tekočim trakom skupaj z ostalimi delavci – za nižje plače in brez nadomestila, ko jih odslovijo. Praktikanti služijo kot rezervna armada delavcev. Poleg Foxconna mnogo drugih podjetji na Kitajskem črpa iz tega bazena delovne sile.

5. Upori in neredi

Zgodba o iSužnjih je zgodba o izkoriščanju in zatiranju, pa tudi o vsakodnevnem kljubovanju in borbi. Je zgodba o kapitalističnemu obvladovanju delavcev in kontroli nad proizvodnjo, o intenziteti in hitrosti dela (proizvodnji menjalne vrednosti) kot tudi o kvaliteti proizvedenega blaga (proizvodnja uporabne vrednosti).

Delavci v Foxconnu se pritožujejo nad vrsto problemov: nad nizkimi plačami, surovim ritmom proizvodnje, nesmiselnim in dolgočasnim delom, nevarnim delovnim okoljem, despotizmom nadrejenih, nad gnečo v spalnih prostorih. Foxconn primerjajo z zaporom, hrano v menzah primerjajo s hrano za prašiče, sovražijo vsakodnevno izčrpanost med in po delu in pravijo stvari kot so: "Če dolgo ostaneš v Foxconnu, postaneš neumen!" in "Foxconn me je izdal, tega ne morem odpustiti!" [6]

Poleg tega, da "glasujejo z nogami" – veliko delavcev Foxconn zapusti – delavci pogosto uporabljajo vsakodnevne metode boja, kot so sabotaža in počasno delo, občasno pa tudi kolektivne oblike boja, kot so stavke, kakršne so bile tiste v tovarniškem kompleksu v Zhengzhou oktobra 2012 in v Fengchengu januarja 2013. Kjer so bile takšne oblike boja zaradi militarističnega režima upravljanja zatrte, so se zgodili neredi, kot v tisti v Chengduju junija in Taiyuanu septembra 2012. [7]

6. Popravljanje nepopravljivega

Število uporov migrantskih delavcev se je v mnogih industrijskih centrih na Kitajskem od začetka 21. stoletja močno povečalo in vrh doseglo poleti 2010 s stavkovnim valom v avtomobilski industriji. Podjetja so bila prisiljena povišati plače. Pri tem gre predvsem za to, da je morala Komunistična partija Kitajske (KPK) zaradi strahu pred nestabilnimi razmerami, ki bi lahko ogrozile njeno oblast, v obdobju od 2006 do 2011 na letni ravni v povprečju dvigniti uradne minimalne regionalne plače za 12,5 odstotka, do leta 2015 pa se predvideva dvig za najmanj 13 odstotkov. [8]

Foxconn je bil poleg tega pod pritiskom javnosti zaradi serije samomorov, ki so se leta 2010 zgodili v njegovih obratih na Kitajskem in je zato dvignil plače (medtem pa je znižal dodatke in plačilo za nadure), vendar je hkrati začel seliti proizvodnjo iz obalnega razvitega Jugovzhoda v notranjost Kitajske, kjer so plače nižje tudi do 50 odstotkov. Ta poteza, ki je med različnimi regijami in mesti vzpodbudila tekmovanje za investicije, je Foxconnu zagotovila tudi finančno pomoč države. Istočasno so v Foxconnu vlagali v nove stroje in tehnologije, vendar ne z namenom, da bi nadomestili človeško delo, ampak zato, da bi ga dekvalificirali in razvrednotili ter ga tako še bolj podredili ritmu strojev. Vendar niti prostorski niti tehnološki popravki niso popravili nepopravljivega, saj se je po letu 2010 večina delavskih bojev, o katerih se je poročalo zgodila v novozgrajenih tovarnah.

7. Taktike odvračanja

KPK že leta poskuša preprečiti delavske nemire. Tega ne počne zgolj s politiko korenčka in palice (z dviganjem minimalnih plač in z represijo), ampak tudi z usmerjanjem proletarskega nezadovoljstva k posredniškim telesom in delovnim sodiščem, pa tudi z neposrednimi intervencijami ministrstva za delo. Ker vsi ti ukrepi v preteklih letih niso preprečili delavskega nezadovoljstva, kot je bil val stavk in uporov poleti 2010, je KPK v nekaterih podjetjih, kjer so se nedavno zgodili delavski upori, pričela s poskusnim uvajanjem sprememb v sindikalni ureditvi, tako da so deloma zamenjali sistem imenovanja sindikalnih predstavnikov od zgoraj s sistemom voljenih predstavnikov v industrijskih obratih (primer te politike je Hondina tovarna v Foshanu, kjer se je val stavk začel).

V začetku leta 2013 so tudi iz Foxconna sporočili, da bodo do julija organizirali sindikalne volitve v obratih in potem to ponavljali vsakih pet let. Uradni sindikat KPK je v Foxconnu aktiven že od leta 2006, vendar je pod strogim nadzorom uprave. "Demokratična" legitimnost voljenih sindikalnih predstavnikov v proizvodnih obratih naj bi izboljšala podobo potilnice, ki vlada v javnosti, ko je govora o podjetju. Foxconn pa hoče predvsem spodkopati delavski boj, ki poteka mimo sindikatov skozi stavke in druge oblike direktnih akcij. Reforme sindikalne organizacije bodo zagotavljale upravi več informacij o nezadovoljstvu delavcev in ta bo lahko hitreje reagirala ter že v zgodnji fazi preprečila kolektivno delovanje.

8. Upravičeno blatenje

Kritike in napadi zaradi surovosti eksploatacije in slabih pogojev dela letijo tako na Foxconn kot na Apple. Ameriško podjetje s svojo bleščavo znamko simbolizira globalizirano kapitalistično kulturo, zgrajeno na najsurovejši obliki mezdnega suženjstva, tako v tovarnah dobaviteljev, kot je Foxconn kot tudi v Applovih trgovinah in drugje.

Mednarodna kampanja proti tema dvema podjetjema se je začela še pred samomori leta 2010. Njen namen je, da se obe podjetji osramoti ter tako poveča pritisk javnosti in organizira bojkote s strani potrošnikov, v upanju, da bo to Foxconn prisililo v izboljšanje pogojev. [9] Težko je reči, kakšen učinek je imela ta kampanja. Gotovo je, da mora Apple, če hoče ohraniti prodajo, skrbeti za javna podobo, vendar je bilo vse, kar sta Apple in Foxconn naredila do sedaj, zgolj prazne obljube in kozmetični popravki. Kaj več bi pravzaprav lahko pričakovali? Resnični pritisk so zaradi visoke stopnje usipa v navezavi s primanjkljajem delovne sile v industrijskih centrih na Kitajskem kot tudi z delavskim bojem v Foxconnovih tovarnah ustvarili delavci sami.

Vendar tu ne gre za vprašanje učinkovitosti kampanj blatenja določenih podjetij. Večina teh kampanj je po navadi vzrok poostritve naslednjih problemov: (1) Kampanje so po navadi omejene na kritiko "prekomernega izkoriščanja", "zlobnih šefov", "nedemokratičnosti v podjetju" in "zatiranja sindikatov". To vodi do zahtev po "družbeno odgovornem" upravljanju, "demokratični" mediaciji v sporih med kapitalom in delavci, v najslabšem primeru pa pripelje do zahteve po intervenciji (avtoritarne) države, da se vzpostavi "socialna pravičnost"; (2) kampanje pogosto promovirajo (neodvisne) sindikate, kolektivno pogajanje in ostale oblike pogajanj med kapitalom in delavci; nazadnje (3) pa kampanje v podporo delavskim bojem iščejo pomoč od zunaj, tako naj bi "potrošniki" iz "bogatih držav" pomagali "proizvajalcem", ki se jih predstavlja kot šibke (ali kot žrtve), iz "revnih držav".

9. Konec iSuženjstva

Kljub dobrim namenom (1) takšna okrnjena (ideološka) kritika kapitalizma vodi do iluzij o velikih spremembah, ki se jih da doseči skozi reformistično mediacijo. Razredni boj je več od nihanja med delavskimi boji in kapitalističnimi popravki, ki vodijo v nove pogoje izkoriščanja. Gre za boj proti izkoriščanju samemu. Nadalje (2) bodo delavci v Foxconnu pogoje izboljšali samo, če jim uspe izgraditi delavsko moč na podlagi zavračanja dela skozi stavke in druge oblike bojev v Foxconnovih tovarnah. Sindikati lahko v procesu pogajanj dosežejo ugodne sporazume zgolj v primeru, ko delavci lahko nadaljujejo s tovrstnim kolektivnim delovanjem. Nazadnje je potrebno poudariti (3), da napačno razumevanje, kako tlakovati pot za poenotenje borb proletarskih subjektov po svetu, krepi delitve med delavskimi razredi v različnih delih sveta.

V času globoke krize kapitalizma, ko povsod po svetu nova razredna gibanja kažejo svojo sposobnost samoorganizacije, so smiselne kampanje, ki napadajo vse strukture kapitalistične eksploatacije, si ne prizadevajo za medrazredno mediacijo in ki temeljijo na medsebojni solidarnosti "enakih med enakimi". Solidarnost je mogoča, ko (potencialno) uporni in opogumljeni subjekti uvidijo skupne cilje in povežejo svoje borbe. V primeru Foxconna bi to pomenilo, da se delavci v Foxconnovih tovarnah na Kitajskem (ali Češkem in v drugih državah), rudarji koltana v Kongu, prodajalci v Applovih trgovinah in klicnih centrih po svetu, pa tudi drugi, borijo proti lastnemu izkoriščanju, medtem pa kažejo na eksploatacijo in borbe vzdolž produkcijske verige.

10. Epilog

Kar je pri Foxconnu najbolj šokantno, ni ekstremnost in podlost, ampak rutinskost in normalnost izkoriščanja in ponižanja. Izraz iSuženj (iSlave) ne označuje samo posebne vrste mezdnega suženjstva, ampak sam princip izkoriščanja skozi mezdno delo: podrejenost avtoritarnemu produkcijskemu režimu, izžemanje presežne vrednosti v duhamornem delovnem procesu. Z drugimi besedami, Foxconnov surovi način eksploatacije nima temeljev v zlobnih umih kapitalistov (čeravno bi ti resnično utegnili biti zlobni), ki stojijo za podjetjem, ampak v logiki akumulacije kapitala. Despotsko upravljanje je zgolj strategija za dominacijo in izžemanje delovne sile, torej reakcija na vsakodnevno upiranje in delavske boje "od spodaj".

V vsakodnevni borbi iSužnjev gre za vprašanje, koliko in po kakšni ceni se bo izkoriščala njihova delovna sila in ali naj sploh opravljajo izčrpavajoče, monotono in nevarno delo v tovarnah. Sami niso viktimizirani zobniki v mašineriji kapitala – kot se jih vidi iz perspektive kapitala – ampak sila, ki nenehno ovira kapitalistične načrte produkcije in reprodukcije. Foxconnovi delavci predstavljajo razredni boj v Kitajski svetovni tovarni, njihove borbe pa so del trenutne intenzifikacije globalnih razrednih bojev, ki so vzrok in posledica krize kapitalizma. Če moč delavcev v Kitajskih svetovnih tovarnah dovolj naraste in uniči globalno verigo akumulacije kapitala, je mogoče vse. Naredimo več kot to, da samo opazujemo, čakamo in upamo.

************

Yang, dijak in delavec v proizvodnji: "Stroj je tvoj gospod in gospodar" [10]

Uporaba verbalnega nasilja ima na delavce enak vpliv kot proizvodne kvote in kontrole kvalitete, kar je postalo najbolj očitno med jutranjimi zbori. Najprej so vse poklicali po imenu. Nato je vodja proizvodne linije razložil, kakšne so naloge za tekoči dan, in izpostavil težave, kot so nečistoča na delovnem mestu, nered na delovnih mizah, klepetanje med delom in slabo opravljeno delo. Vsako jutro smo morali poslušati njegove očitke. (...)

Nadzorniki delavce zatirajo, stroji pa delavcem odvzamejo občutek smisla in dragocenosti življenja. Delo od človeka ne zahteva sposobnosti samostojnega mišljenja. Vsak dan se ponavljajo isti preprosti gibi, zaradi česar delavci počasi izgubijo čustva in postanejo apatični, njihove misli pa niso več osredotočene na sedanjost. Opažal sem, da med delom pogosto odplavam. Popolnoma sem ponotranjil vse delovne gibe in ko sem se nenadoma prebudil iz sanjarjenja, sem moral vprašati sodelavca, ali sem obdelal zadnji kos. (...)

Stroji se zdijo kot čudna bitja, ki goltajo neobdelane materiale, jih prebavljajo in izpljunejo kot končni proizvod. Proces avtomatizirane proizvodnje poenostavlja naloge, ki jih opravljajo delavci, slednji v proizvodnji nimajo več pomembne funkcije. Delajo kot služabniki strojev. Izgubili smo vrednost, ki naj bi jo imeli kot ljudje, in postali podaljški strojev, njihovi priveski, njihovi sužnji. Stroj sem si pogosto predstavljal kot gospodarja, ki ga moram kot suženj česati. Česati nisem smel ne prehitro ne prepočasi, nežno in natančno, da ne bi poškodoval kakšne dlake ali pa mi glavnik ne bi padel na tla. Če česa ne bi storil prav, bi me kaznovali. (...)

Nekega dne mi je sodelavka povedala, da januarskih nadur niso izplačali in da so zato delavci prenehali z delom. (...) Nekateri so prevzeli iniciativo in tega dne niso hoteli opraviti nadur. Takoj so se jim pridružili drugi delavci v delavnici in ob koncu izmene je večji del delavcev zavrnil nadure in odšel iz delavnice. Nekateri od tistih, ki so prevzeli inicijativo, so pozneje zapustili podjetje ali pa so bili premeščeni v druge oddelke.

V delavnicah si pogosto lahko opazil, kako delavci iščejo priložnosti za zaboušavanje. Nekega dne je do mene prišel moj kolega Ming. Bila sva dobra prijatelja, vendar mi ni bilo jasno, zakaj med delovnim časom nima nikakršnih obveznosti. "Moj stroj se je pokvaril", je rekel. Odgovoril sem: "Odlično." Kmalu za tem je zašepetal: "Stroj sem pokvaril namenoma. Uporabil sem varnostno stikalo in stroj se je ustavil. Potem sem stikalo vrnil na izhidiščni položaj in nihče ne ve, kaj se je zgodilo." Drug delavec pa mi je povedal, da takrat, ko je preveč dela ali pa si želi malo počitka, standardne dele obravnava kot škart in jih uniči, tako jih je treba ponovno proizvesti. Na ta način zmanjšuje produkcijske kvote in upočasni hitrost dela. Rekel mi je: "Sodelavec na nočni izmeni je zavrgel kar dve škatli standardnih delov."

Seveda obstaja tudi preprosta in direkna oblika upiranja, glasovanje z nogami, kar pomeni, da preprosto greš. Enkrat sem od sodelavca dobil sms: “Dal sem odpoved! Nič resnega ni, ne da se mi več prenašati nočnega mučenja.“ V Foxconnu je delal samo 35 dni.

See online : www.gongchao.org

[1] To so izsledki raziskave o Foxconnu dokumentirane v knjigi: Pun Ngai, Lu Huilin, Gao Yuhua, Shen Yuan (2012): Wo Zai Fushikang (Jaz v Foxconnu), Peking. Nemški prevod knjige je izšel marca 2013: iSlaves – Ausbeutung und Widerstand in Chinas Foxconn-Fabriken (Izkoriščanje in upiranje v Foxconnovih tovarnah na Kitajskem), Dunaj; glej http://www.gongchao.org/de/islaves-buch.

[2] Angleška beseda 'slave' je prek stare Francoščine 'sclave' in srednjeveške Latinščine 'sclavus' prišla iz bizantinske Grščine σκλάβος (sklábos). Izvorno etimološko beseda σκλάβος označuje Slovana, saj so bili v določenih vojnah v zgodnjem srednjem veku mnogi Slovani ujeti in zasužnjeni (http://en.wikipedia.org/wiki/Slave); 'i' v iPhone pa pomeni internet, poleg tega lahko pomeni tudi posameznika, kot I (jaz) glej: http://www.quora.com/History-of-App...

[3] Več informacij v Angleščini najdete na: http://www.gongchao.org/en/islaves-.... Zanimiv intervju z bjuvšo Foxconnovo delavko, ki opiše razmere v podjetju: http://www.youtube.com/watch?v=lhf0...

[4] Do teh sprememb je prišlo v prejšnjem desetletju. Pred tem je bila večin zaposlenih žensk, vendar so zaradi pomanjkanja delovne sile v industrijskih centrih, še posebej v delti Biserne reke, pričeli zaposlovati moške.

[5] Praktikantje so leta 2010 predstavljali 15 odstotkov celotne Foxconnove delovne sile: Pun Ngai/Chan, Jenny: The Spatial Politics of Labor in China: Life, Labor, and a New Generation of Migrant Workers. The South Atlantic Quarterly 112:1, Winter 2013

[6] Glej zgodbe delavcev v: Pun Ngai, Lu Huilin, Guo Yuhua, Shen Yuan (2012) omenjeno v opombi 1

[7] Seznam stavk in neredov v Foxconnovih obratih je na: http://www.gongchao.org/en/Texts/20...

[8] Glej http://www.reuters.com/article/2012...; po drugih virih so se na Kitajskem "realne plače merjene v dolarjih dvignile za 350 procentov v zadnjih enajstih letih": http://www.ft.com/intl/cms/s/0/7412...

[9] Za primere takšnih kampanj glej strani Good Electronics http://goodelectronics.org/ in Make IT Fair http://makeitfair.org

[10] Iz: Pun Ngai, Lu Huilin, Guo Yuhua, Shen Yuan (2012) omenjeno v opombi 1

Zasedba Kina Triglav: Zavzeti prostore - graditi skupno - uničiti kapitalizem

Parisien — 2013-05-02T11:41:36Z

27. aprila 2013 smo za nekaj ur ponovno oživeli že dolgo zapuščene prostore Kina Triglav. Stavba je že od leta 2010 v lasti Selezijanskega doma Kodeljevo, kateremu je bila predana v last po denacionalizacijskem postopku, pri čemer lokalna skupnost ni imela nobene možnosti, da bi vplivala na odločanje o rabi prostora, ki je bil pred tem skupen. Žalostna usoda Kina Triglav je tpipičen primer prilaščanja skupnega na račun siromašenja skupnosti zaradi partikularnih interesov. V odtujenih kinodvoranah, nedostopnih stanovanjiih in propadajočih poslopjih je na delu sistematično razgrajevanje skupnega s strani kapitala in izključno v njegovem interesu.

Z direktno akcijo začasne zasedbe smo pokazali, da v mestu obstaja veliko število popolnoma uporabnih, vendar osamljenih in zapuščenih prostorov in potrdili, da si jih lahko vzamemo nazaj ter jih napolnimo z vsebinami, ki izhajajo iz potreb skupnosti. Prav tako smo z zasedbo opozorili na pomanjkanje odprtih avtonomnih prostorov za delovanje različnih skupnostnih pobud oziroma na nemogoče pogoje, v katerih so zaradi oholosti mestnih oblasti prisiljeni delovati obstoječi. In nenazadnje z zasedbo odpiramo vprašanje naraščajoče stanovanjske stiske, saj si nas vedno več le stežka privošči streho nad glavo. Kot nesprejemljiv paradoks doživljamo prostore kot je kino Triglav, ki propadajo, medtem ko na drugi strani potrebe skupnosti po samoorganizaciji naraščajo.

Ta paradoks nas je spodbudil k raziskovanju terena zapuščenih oziroma neuporabljanih prostorov, na podlagi katerega ugotavljamo, da je vzrok tega stanja prevlada partikularnih interesov kapitala v procesih upravljanja s prostorom. Pri teh procesih, v katerih mestne in državne oblasti delujejo z roko v roki s kapitalom, gre za sistematično izvajanje sistemskega nasilja, ki se kaže v razlaščanju množic, na račun bogatenja peščice; odraža se v razslojevanju mesta in zapiranju javnih prostorov, nad katerimi prevzema oblast kapital. Da bi lahko gradbena podjetja, banke, privatniki in drugi še naprej kovali svoje dobičke, je namreč nujno, da najprej ustvarijo lažno pomanjkanje. Slednje je učinek privatizacije, ki nasilno uveljavlja primat privatnih interesov nad potrebami skupnosti. Privatizacija družbenega bogastva, ki ga vsi ustvarjamo, je zavzetje, je kraja. In to takšna, ki je v prevladujoči ideologiji lastnine, sprejeta kot legitimna. Privatizacija vodi v komercializacijo celote družbenega življenja, torej na redukcijo neizmernega bogastva človeka, skupnosti in dejavnosti na golo prodajno vrednost. To pa nadalje do številnih paradoksov v družbi, ki jih zaradi trdne vere v lastnino praktično več nismo zmožni videti.

Sedanja kriza ne izvira iz pomanjkanja virov, temveč iz njihove razporeditve v družbi, ki je takšna, da mnogim ti niso dostopni. Zapuščeni prostori nazorno kažejo, da je pomanjkanje umetno ustvarjeno, zasedba Kina Triglav pa je pokazala, da viri so, le vzeti si jih je treba in začeti upravljati z njimi – direktno demokratično, od spodaj navzgor, izhajajoč iz naših potreb in želja. Rešitev iz ekonomske krize ni v poglabljanju procesov izrivanja iz družbe , kot si želijo naši oblastniki, temveč samo z prerazporeditvijo skupnega, ki bo upoštevala že dolgo pozabljene skupne interese.

Z direktno akcijo smo pokazali, da prostori nimajo samo tržne vrednosti, temveč jih je možno z malo kreativnosti uporabiti za skupne potrebe. Prav tako smo pokazali, da ne potrebujemo predstavnikov, od katerih bi zahtevali ali na katere bi delegirali organiziranje - pokazali smo, da je dovolj, če izhajamo iz svojih teles, lastnih analiz situacije in si neposredno vzamemo, kar potrebujemo.

Spodbujamo VSE, ki čutijo potrebo po avtonomnih skupnih prostorih, VSE, ki jih pesti stanovanjska stiska in VSE, ki imajo dovolj razlaščanja, naj začnejo raziskovati to bizarno stanje, se pogovarjajo o svojih odkritjih, iščejo primere takšnih prostor v lokalnih skupnostih in jih začnejo zasedati.

Se vidimo na naslednji zasedbi!

Vstajnice in vstajniki

Skupna izjava udeležencev Hub meetinga / povezovalnega srečanja 2013 Maribor–Ljubljana

Parisien — 2013-04-23T07:25:21Z

Hub meeting / povezovalno srečanje 2013 Maribor–Ljubljana je nadaljevanje procesa srečanj evropskih gibanj. Izmenjevali smo izkušnje s petih področij: znanja, migracij, radikalnega socialnega dela, vladovanja v mestu in konstituirajočega procesa. Izhajajoč iz lokalnih razlik smo razpravljali o odpiranju skupnega prostora, v katerem razumemo Evropo ne kot geografski prostor, razdeljen z mejami in definiran s strani hegemonskih struktur, temveč jo razumemo kot regijo, ki jo definirajo boji. Zato vanjo vključujemo tudi boje Arabske pomladi ter upoštevamo razlike med severom in jugom. To je proces, v katerem mislimo skupni prostor skozi rezoniranje lokalnih bojev proti transnacionalnem nivoju.

Konstituirajoči proces je ključni horizont, ki ga polnimo z vsebino in praksami. Te temeljijo na splošnem raziskovanju okolja, v katerega so gibanja vtkana, ob tem pa spoštujejo heterogenost družbe ter lokalnih kontekstov. Prepoznavamo občo nujnost kritike finančnega kapitala, Troike itn., a ta ne sme ostati le na simbolni ravni, temveč mora obstajati tudi materialno, skozi konkretne prakse.

Zgolj dialog med radikalnimi gibanji, ki so že vključena v proces, ne zadostuje. Boje je potrebno generalizirati.

Kot gibanja se želimo videti kot del družbe, ne ločeni od nje. Boje želimo spodbujati na terenih, kjer se kapitalistični sistem reproducira. Med njimi so neoliberalno vladovanje v mestu, znanje, migracije, socialno delo in evropski konstituirajoči proces, vsiljen od zgoraj.

Na delavnici "Upiranje neoliberalnemu vladovanju v mestu" smo se pogovarjali o bojih in praksah v mestu in urbanem prostoru nasploh ter o organiziranju potreb na teritoriju.

Na delavnici "Migracije" smo govorili o bojih proti vsakršnim ekonomskim in političnim mejam, skozi njih pa smo zaznali povezave med boji beguncev in boji migrantskih delavcev.

Na delavnici "Znanje" smo to prepoznali kot temeljno bojišče, ki nam nudi orodja za spodbujanje novih bojev.

Na delavnici "Ženske, kriza in (radikalno) socialno delo" smo govorili o povezavah med patriarhatom, kapitalizmom in krizo. Najprej smo razpravljali o vključitvi feminističnih perspektiv v skupen boj proti politikam zategovanja pasov; nato smo se pogovarjali o mehanizmih radikalnega socialnega dela v skupnosti.

Na delavnicah "Perspektive političnih procesov in bojev v Evropi" in "Konstituirajoči proces" pa smo izmenjevali mnenja o delovanju v okviru koncepta "družbene stavke" z dolgoročno perspektivo. "Družbena stavka" pomeni forme stavkanja izven formalnih struktur, denimo sindikatov ipd. Pretresali smo mehanizme in metode, ki jih ljudje že uporabljamo in so del tovrstnih akcij ter razpršenih mrež teh praks. Prvi test "družbene stavke" bo 15M.

Poleg tega smo prepoznali agendo evropskih dogodkov, vključujoč Blockupy Frankfurt, Que se lixe a Troika (na Portugalskem) in španskimi dnevi mobilizacij Plan de Rescate Ciudadano, kot del nadaljnjih korakov proti jeseni aktivnosti. Poudarjamo pomen teh dogodkov kot uporabnih orodij za izgradnjo konstituirajočega procesa.

Z ljubeznijo,

udeleženci Hub meetinga 2013 Maribor–Ljubljana

Pogledati online : Hub Meeting 2013 – Ljubljana/Maribor

Common Statement Maribor–Ljubljana Hub Meeting 2013

Parisien — 2013-04-23T07:18:40Z

Hub Meeting 2013 Maribor‐Ljubljana is the continuation of a European movements meetings process. We shared our experiences around five topics: governance of the city; knowledge; migration; women, crisis and radical social care; and the constituent process. Starting from our local differences we talked about opening common space in which we think of Europe not as a geographical space divided by borders and defined by hegemonic structures, but rather as a struggle defined region. In this we also consider the struggles of the Arab Spring, and differences between south and north. This is a process in which we imagine the common space through which local struggles resonate to a transnational level.

The constituent process is a crucial horizon to be filled with content and practices that have to be based on a general inquiry in which the movements are embedded, respecting heterogeneity of society and local circumstances. There is a general need to attack financial capital, troika, etc., not only on a symbolic level but also in a material way through concrete practices. It is not enough to just talk to radical movements already included in the process, but to generalize the struggles.

As movements and activists, we want to see ourselves as embedded in society and not separate from it. We want to create struggle on the terrains where the capitalistic system reproduces itself: for example in governance of the city, knowledge, migration, social care and a top down European constituent process.

In Governance of The City we discussed struggles and practices in the city and urban space and the organizing of needs on the territory.

In Migration we discussed struggles against any economic and political border through which we found the lines that cross the refugee struggles and the struggles of migrant workers.

We recognized Knowledge as a fundamental battleground that gives us the tools to create new struggles.

In Women, Crisis and Radical Social Care we discussed the link between patriarchy, capitalism and the crisis. First it was how to insert feminist perspectives in the common struggle against austerity; second was mechanisms of radical social care in the community.

And in the Constituent Process we discussed working on a “social strike” with a long-term perspective, where “Social Strike” means forms of strike outside formal unions, etc. We inquired about mechanisms and methods of how people create by themselves and are involved in such actions and diffuse networks of practices, rescuing the next 15th May as a first test.

Besides this we recognize there is an agenda of European events, including Blockupy Frankfurt, Que Se Lixe A Troika and Plan de Rescate Ciudadano days of mobilization in the perspective of further steps towards the autumn, and we stress that those events must be useful tools for building a constituent process.

With love, the participants of Hub Meeting 2013

See online : Hub Meeting 2013 – Ljubljana/Maribor

Hub Meeting 2013 - LIVE

Parisien — 2013-04-18T07:22:09Z

Your browser does not support iframes.

- Hub Meeting 2013 - Ljubljana/Maribor / Multimedialno, Aktualno, Living Democracy, Hub Meeting 2013 - Ljubljana/Maribor

Program povezovalnega srečanja 2013

Parisien — 2013-04-10T07:08:41Z

18.4., Maribor

10:30 – 12:30 Prevoz iz Ljubljane (@ Socialni center Rog) in prihod v Maribor (@ Gustaf, Pekarna)

13:00 - 15:00 Splošna skupščina

Predstavitev in izmenjava informacij o potekajočih in načrtovanih procesih, iniciativah in akcijah (@ Gustaf, Pekarna)

16:00 - 18:00 Delavnica 1

Upiranje neoliberalnemu vladovanju v mestu (@ Gustaf, Pekarna)

Na delavnici se bomo osredinjali na nedavne prakse (kot je na primer mariborska vstaja) ter druge konstituirajoče procese v mestu (četrtne skupnosti, avtonomne prostore, skupnostne projekte itn.), hkrati pa bomo pretresali možnosti za izgradnjo avtonomije v mestu na sploh.

19:00 - 22:00 Večerja in druženje v Mariboru

Vrnitev v Ljubljano in prenočitev

19.4., Ljubljana

08:30 - 10:00 Zajtrk in kava v Socialnem centru Rog

10:00 - 12:00 Delavnica 2 (Hubmeeting / Svobodna univerza)

Migracije (@ FDV - Fakulteta za družbene vede)

Na delavnici bomo preizpraševali, kako kriza in varčevalni ukrepi vplivajo na migrante ter njihove pravice in ali ti participirajo v procesih neposredne demokracije. Vprašali se bomo tudi, ali so migranti del vstaj, množičnih mobilizacij in procesov samoorganiziranja in kaj se je v vstajah zgodilo s porajajočim se samoorganiziranjem migrantov.

12:30 - 14:30 Delavnica 3 (Hubmeeting / Svobodna univerza)

Znanje (@ FDV - Fakulteta za družbene vede)

Tema delavnice bodo boji proti privatizaciji univerze in šolskega sistema ter prakse samoizobraženja. Osrednje vprašanje bo, v kakšnem odnosu je produkcija znanja do družbe na sploh.

17:00 - 19:00 Delavnica 4

Ženske, kriza in (radikalno) socialno delo (@ Socialni center Rog / Tiffany)

Diskutirali bomo o vplivih krize na ženske, spolno specifičnem izkoriščanju žensk ter načinih izgradnje radikalne emancipacije od spodaj. Delavnica bo potekala v povezavi z vzpostavitvijo iniciative Vstajniških socialnih delavk, ki so se izoblikovale na podlagi prepoznave ženske perspektive v krizi, vloge socialnega dela pri zagovorništvu vstaje ter nujnosti po odpiranju pozabljenih/spregledanih vsebin znotraj vstaje. Osrednja vprašanja, ki jih bomo odprli na delavnici, so: kako radikalizirati sistem socialnega varstva in kako graditi alternativne prakse skrbi znotraj skupnosti (oziroma zakaj smo prepričane, da so vse ženske na nek način socialne delavke).

20:00 Večerja in druženje (@ Socialni center Rog)

20.4., Ljubljana

08:30 - 10:00 Zajtrk in kava (@ Socialni center Rog)

10:00 – 13:00 Delavnica 5

Perspektive političnih procesov in bojev v Evropi (@ Socialni center Rog)

Perspektive političnih procesov in bojev v Evropi bo dvodelna delavnica. V prvem delu se bomo osredotočili na konkretne prakse bojev kot so izgradnja Blockupy Europe, skupni boji v Evropi, Mediteranu, Magrebu in proces 15M. V drugem delu pa se bomo posvetili pomenu evropske družbene stavke ter orodjem za njeno izgradnjo. Spraševali se bomo tudi, kako nas ta proces lahko pripelje od javne blaginje do skupne blaginje.

14:00 - 16:00 Splošna skupščina

Konstituirajoči proces (@ Socialni center Rog / park Tabor)

Na zaključni delavnici in skupščini bomo v središče postavili krizo predstavniške politike ter pretresli možnosti za zasejanje konstituirajočega procesa od spodaj. Pri tem bomo odprli diskusijo, kako preseči množične mobilizacije s procesi samoorganiziranja potreb tako na lokalnem kot na transnacionalnem nivoju.

Vse delavnice so delo v teku in odsevajo splošne vsebine predlogov in idej, ki smo jih prejeli. Ta proces je odprt, zato še naprej sprejemamo predloge za intervencije v okviru posamičnih delavnic na soc.center.rog@gmail.com.

Vse delavnice bodo potekale v angleščini. Po potrebi se bomo trudili organizirati simultani prevod.

Lokacije:

Socialni center Rog – Trubarjeva cesta 72, 1000 Ljubljana

FDV - Fakulteta za družbene vede – Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana

Tiffany – Masarykovi cesti 24, 1000 Ljubljana

Gustaf – Pekarna, Ob železnici 8, 2000 Maribor

Pogledati online : Hub Meeting 2013 – Ljubljana/Maribor

Spremljaj Hub Meeting 2013 na facebooku in @HubMeeting2013 na Twitterju

Hub Meeting 2013 Program

Parisien — 2013-04-09T12:52:07Z

18th (Maribor)

10:30 – 12:30 Travel from Ljubljana (@ Social Center Rog) and arrival in Maribor (@ Gustaf, Pekarna)

13:00 – 15:00 General Assembly

Introductions and sharing info's about ongoing and future processes, initiatives and actions etc. (@ Gustaf, Pekarna)

16:00 – 18:00 Workshop 1

Resistance to neoliberal governance of the city (@ Gustaf, Pekarna)

The content will focus on recent practices, such as a presentation of the uprising in Maribor, constituent processes in the city (neighborhood assemblies, autonomous spaces, community projects, etc.) and possibilities of constructing autonomy in the city.

19:00 – 22:00 Dinner and beers in Maribor

Return to Ljubljana for sleeping

19th (Ljubljana)

08:30 – 10:00 Breakfast and coffee (@ Social Center Rog)

10:00 – 12:00 Workshop 2 (Hubmeeting / Svobodna univerza)

Migration (@ FDV – Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana)

This workshop is a collaboration between Hub Meeting and Svobodna Univerza (Free University). On this workshop we will look at how the crisis and austerity affect migrants and migrant's rights, migrants' participation in direct democracy, etc. Central questions here are: if and how migrants are involved in uprisings, mass mobilizations and self-organization processes? What has happened to the emerging forms of self-organization of migrants in uprisings?

Break

12:30 – 14:30 Workshop 3 (Hubmeeting / Svobodna univerza)

Knowledge (@ FDV – Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana)

This workshop is a collaboration between Hub Meeting and Svobodna Univerza (Free University). An examination of the struggles against the privatization of university and school system and the practices of self-formation. A central question will be: how does knowledge production relate to society in general?

Break

17:00 – 19:00 Workshop 4

Women, the Crisis and (Radical) Social Care (@ Social Center Rog / Tiffany)

The idea is to discuss the specific ways in which women are affected by the crisis, gender-specific exploitation and how to build radical emancipation from below. Linking this to the formation of the group Insurgent (Women) Social Workers, which arose from recognising women's perspective within the crisis and also the role of social work in advocating the Insurgence and adding forgotten/overlooked content to it. Focal point of the discussion then being how to radicalise the system of (social) care, how to build alternative practices within the community (or why we believe all women are in a way social workers).

20:00 – Dinner and party (@ Social Center Rog)

20th (Ljubljana)

08:30 – 10:00 Breakfast and coffee (@ Social Center Rog)

10:00 – 13:00 Workshop 5

The Perspective of Struggles in Europe (@ Social Center Rog)

Perspectives in the political process of struggles is a two part workshop. One part will focus on bringing in concrete practices of struggle such as building Blockupy Europe, common struggles in Europe, the Mediterranean, the Maghreb, and 15M. The other part will be a focused discussion on the meaning of, and practices of engagement in, a European social strike. We will also ask ourselves how this process takes us from welfare to commonfare?

14:00 – 16:00 General assembly

The Constituent Process (@ Social Center Rog / Tabor Park)

The final assembly has a goal of putting emphasis on the crisis of representative politics and the possibilities for implanting the constituent process from below. Within this we will discuss how we get from mass mobilization to self-organization of needs, on local and transnational levels.

All workshops are “works in progress” and reflect the general content of proposals and ideas we received. Keep sending ideas to soc.center.rog@gmail.com and consider the workshops as open discussions also on related themes.

All workshops will be held in English. If necessary, we will try to organize simultaneous translation.

Locations:

Social Center Rog – Trubarjeva cesta 72, 1000 Ljubljana

FDV – Faculty of Social Sciences – Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana

Tiffany – Masarykovi cesta 24, 1000 Ljubljana

Gustaf – Pekarna, Ob železnici 8, 2000 Maribor

See online : Hub Meeting 2013 – Ljubljana/Maribor

Follow Hub Meeting 2013 on facebook and @HubMeeting2013 on Twitter

Izkušnja Unitierre kot učeče skupnosti in kot dela gibanja, ki se bori za avtonomijo v Mehiki (Pogovor z Irene Ragazzini iz Unitierra, Oaxaca, Mehika)

blanco — 2013-04-04T13:14:51Z

Socialni center Rog, petek, 5. aprila ob 18.00

“Zdi se, da poteka vstaja. Ob tem moramo vztrajati: vstaja slehernikov. Ne gre za vpad, za posebno vojno epizodo. Včasih so sleherniki primorani, da vpadejo, kar tudi storijo. Toda to ne opredeljuje revolucionarne spremembe in tistega, kar se dogaja potem.

Pri vstaji ne gre za nenadno spremembo oblasti ali politik, med drugim zato, ker so se sleherniki naučili biti globoko nezaupljivi do tega, kar se dogaja zadaj. Tako vedo, da so spremembe oseb v strukturah oblasti zgolj iluzorne in začasne (...) tekoča vstaja predpostavlja spremembo drže, ki izhaja iz proporcionalnosti (...) Skupen smisel je nekaj, kar obstaja v skupnosti. In prva stvar, ki se jo lahko naučimo od slehernikov, je da na splošno ne moremo preživeti brez skupnosti in da moramo misliti od tam kjer smo, z nogami na tleh, prepoznavajoč, da smo preprosti smrtniki.

Od tam, od spodaj, iz zemlje se revolucionarnih poti zgolj ne zamišlja. Uresničuje se jih. Poti, ki so, kot je učil Illich, dejanja, ki presegajo kulturne meje in odpirajo novo pot, dejanja, ki nepovratno vzpostavljajo novo in pomembno možnost. So dejanja, ki nudijo nepričakovan dokaz novega družbenega dejstva. To dejstvo je bilo morda zamišljeno in načrtovano. Morda ga je kdo pričakoval. Kot mogoče pa se pokaže šele, ko se uresniči.

To se lahko naučimo v Chiapasu, od teh mož in žena, otrok in starejših, slehernikov, upornikov, nekonformnih, motečih, sanjajočih” G. Esteva

Vzamimo si mesto!

Parisien — 2013-03-23T15:31:40Z

(ob obletnici zasedbe bivše tovarne Rog)

24. marca bo sedma obletnica zasedbe zapuščene bivše tovarne Rog in odprtja dolgo zapuščenega kompleksa za avtonomno kulturno, socialno in politično produkcijo. Obletnica, ki se dogaja v kontekstu družbenega vrenja, vstaj, nepovratne krize neoliberalnega načina vladanja, v kontekstu začetka množičnega premišljevanja, upiranja in iskanja alternativ.

Kontekst zasedbe bivše tovarne Rog je bil drugačen. Marca 2006 še ni bilo svetovne finančne krize, Slovenija je komaj vstopila v EU in živela iluzijo Evrope, v kateri bi naj rastle možnosti vseh. Železnega prijema draginje, ki je značilen za Evro, še ni bilo čutiti. Razpoke v neoliberalnem konsenzu z gradualističnimi korekcijami so bile redke. Boji za pravice beguncev, migrantov in izbrisanih, protivojno gibanje v času invazije na Irak, gibanje proti vstopu v NATO... In takšna razpoka je bila zasedba Roga.

V tistih zimskih časih enoumja, nacionalizma, antibalkanskega rasizma so redki aktivistični kolektivi razvili svojevrsten makiavelizem od spodaj. Ker nismo mogli biti levi, smo bili predvsem lisice. Kako generirati moč za vzpostavitev razpok v slonokoščenem konsenzu, kako proizvesti kratke stike, ki bodo omogočili, da se začne družba razvijati drugače? Za tiste, ki so se politično formirali v soočanju z nasiljem nacional-neoliberalnega konsenza, ki je deloval kot vojna vse bolj depriviligiranih proti izključenim, je bilo ključno vzpostaviti žepe upora. By any means necessary. Tovarno Rog je tako osvobodila peščica aktivistov in aktivistk. Med njimi so bili prekaljeni borci alterglobalističnega gibanja, oblikovani na ulicah Genove in v lancandonskem pragozdu, ki so sodelovali v direktnih akcijah demontaže centrov za tujce povsod po Evropi. Svoje izkušnje so nato lokalizirali v bojih za pravice beguncev, ki so imeli dušeč status začasnega zatočišča in predvsem v boju z izbrisanimi, v čudovitem prijateljstvu raznoraznih odpadkov od konsenza. Drugi del osvoboditeljev Roga so bili študenti arhitekture in različnih družbenih ved, ki so želeli neposredno intervenirati v urbanistični razvoj mesta, tako da so mapirali degradirane cone in prakticirali njihovo odprtje za mnogotera srečanja. Politična konstelacija pred lokalnimi volitvami je bila za skupinico aktivistov in aktivistk ugodna. In njihova revoucionarna želja je odprla kompleks v velikosti 9000 kvadratnih metrov. Javno začne novi Rog delovati s konferenco za medije teoretika avtonomije in mnogoterosti Antonija Negrija ob slovenski izdaji knjige Multituda. Na poziv na prvo skupščino začasnih uporabnikov in uporabnic Roga pride okrog sto petdeset različnih ustvarjalcev in aktivistov in začne se proces gradnje novega kulturnega, socialnega in političnega centra.

Osvobojen Rog je bil od samega začetka trn v peti lokalnimi oblastem MOL in kmalu postane pankrt mesta Ljubljana. Rogovci smo od začetka razglašali, da nismo skvoterji, ampak da želimo s svojim angažmajem proizvesti družbene inovacije za drugačno mesto. Razglasili smo se za začasne uporabnike, saj smo s tem želeli vplivati na to, da bi bile prazne stavbe kjerkoli v Ljubljani namenjene za nekomercialno kulturno, socialno in politično produkcijo za skupno dobro. Predstavniki MOL so najprej sodelovali pri pripravi pogodbe o začasni uporabi in pri načrtovanju poteka začasne rabe. Nakar župan Janković enostransko prekine dogovore in začne taktiko izčrpavanja začasnih uporabnikov in uporabnic. Kompleks, ki je bil prazen skoraj dve desetletji, je postal naenkrat zanimiv za megalomaske investicije in korupcijo. Tak razvoj dogodkov je vtisnil pečat na delovanje Roga. To postane kljubovalno, razvoj programov in aktivnosti ne glede na zanikanje pravice do priklopa na javno električno omrežje in navkljub občasnim grožnjam s strani župana z izpraznitvijo kompleksa. Koncept začasne rabe je tako izgubil vsak pomen in Rog je postal skvot v pravem pomenu besede.

Kar ne pomeni, da se je zaprl vase in postal samozadostna in utopična skupnost. Kljub marginalizaciji in osami, ki ju je narekoval klientelizem v mestu Ljubljana (redki so želeli imeti odnose z Rogovci, saj jih bi to lahko stalo dobre zapisanosti pri mestni oblasti), se je Rog nenehno zaganjal preko zidov kompleksa in iskal odnose z različnimi družbenimi realnostmi v mestu s ciljem, da ga spremeni. Po zasedbi in pripravljanju kompleksa za uporabo sem se angažiral v Socialnem centru Rog, v najbolj politični in aktivistični realnosti novega Roga. Socialni center se je nekaj časa razumel kot tačanka, militantno politična mašina, ki proizvaja rekompozicijo političnega prostora multitude. Začetki SC so povezani z intervencijo proti centru za tujce na Velikem otoku pri Postojni. Kmalu po zasedbi Roga nastane Mreža za stalni obisk. Njen namen je organizirati obiske v Centru za tujce in osvoboditev skupine mladeničev iz Gambije, ki so izgubljali mladost v instituciji absurda evropske migracijske politike. Aktivisti in aktivistke smo najprej uredili spalne prostore. Ideja je bila dati zgled za drugačno politiko do migrantov, politiko sprejemanja in pomoči in ne zapiranja in deportacij. Ljubljano smo razumeli kot novo zemeljsko mesto, ki kljubuje nacionalistični državi in gradi nove strukture za vključujočo in osvobajajočo socialno politiko. Pritiski za izpustitev skupine Gambijcev so kulminirali s protestom pred Centrom za tujce v okviru transnacionalnega No border tabora. Rezultat je bila zrušitev 18 metrov ograje, na kar smo bili vedno izjemno ponosni, nekaj kazenskih ovadb in čez čas omehčanje osebja centra, ki je na osnovi garancij na svobodo izpustilo skupino Gambijcev. Socialni center sicer ni zaživel kot alternativna struktura sprejemanja in pomoči migrantom, je pa dala omenjena kampanja nov zagon. V SC se je organizirala karavana izbrisanih v Bruselj, prek Pariza in Trsta, kampanja, ki je dala politično podporo tožbi na Evropskem sodišču za človekove pravice. Od tam je lani končno prišla sodba, ki je dala prav izbrisanim. Karavana je izpostavila stalnico v delovanju Socialnega centra, ki je problematičen odnos s strankarsko politiko in nevladnim sektorjem. Kot zapriseženi avtonomisti, ki nismo iskali zgolj neodvisnosti od omenjenih struktur, ampak smo skušali ustvariti realnost brez strankarskega in NGO pečata, smo imeli s slednjimi vedno precej težaven odnos, poln napetosti. Kot v času delovanja IWW, Nevidnih delavcev sveta, ko smo si zaradi bazičnega sindikalnega delovanja nakopali najprej lažne prijatelje in nato odkrite nasprotnike v korporativnih sindikatih. IWW je bil uresničitev sna političnega radikalizma, ki je nastajal v kontekstu alterglobalizma in bolečine zaradi nasilja razpada Jugoslavije in nacionalizmov. Bazično sindikalna iniciativa, ki rase okrog praks militantnega raziskovanja in politizira delo, ki je v neoliberalizmu izgnano iz pravne in politične teorije in iz konstitucije ter hkrati gradi transnacionalno politično skupnost. Toda manjkal je peti element, ki smo ga dobili šele sedaj – množično razočaranje nad neoliberalnim konceptom vladanja in množični revolt. Paradoksalno je Socialni center, potem ko je bil pomemben animator gibanja 15o in zagotovo oborožen s pravimi senzibilnostmi za vstaje v vsej njihovi dvoumnosti in protislovnosti, v času vstaj začasno skoraj umolknil. Poraz migrantskih delavcev, ki so bili prvi na udaru krizne diktature in pomanjkanje močne strukture, ki bi lahko amortizirala strašanske pritiske, s katerimi smo se soočali aktivisti in aktivistke, sta nam vzela sapo v trenutku, ko bi se lahko kot redka aktivistična realnost, ki je delovala v družbi z vsemi njenimi kompleksnostmi in protislovji, ustrezno odzvali na množičen izbruh ogorčenja.

Rog je preživel in vstopa v čas, po katerem smo hrepeneli, ko smo ga zasedali. Čas, ko bo vrtanje lukenj v sistem obrodilo sadove in bo možen preobrat. Čas revolucije. Ne več žepov upora, ampak radikalne transformacije sveta in nas samih. Detonatorji, kot je bil Socialni center v času nacional-neoliberalnega enoumja, so danes še bolj potrebni. Zato, da napolnijo odprti družbeni prostor s konflikti, pospeški, točkami odločitve in gradnjo resnične demokracije od spodaj. Tisti, ki so akumulirali in uzurpirali naše moči in pripeljali naše eksistence na nivo banalnosti in golega preživetja, so šibki kot še nikoli. Zbrcajmo jih, dokler so na tleh! Vzamimo si mesto in zaživimo!

¡Hasta la victoria!

Andrej Kurnik

"Mi nismo stroji!" - Položaj in borba iSužnjev na Kitajskem

Parisien — 2013-03-21T07:57:47Z

Pogovor z gongchao.org

Podjetje Foxconn samo na Kitajskem zaposljuje več kot milijon ljudi. Kot največji pogodbeni proizvajalec dela za Apple in mnoge druge znane znamke na trgu elektronike. Zaposleni, ki Foxconn proizvajajo komunikacijske naprave kot so iPhone in iPad, so iSužnji, ki delajo v grozljivih delovnih razmerah.

Leta 2010 pozornost svetovne javnosti vzbudila serija samomorv med delavci v Foxconnovih tovarnah na Kitajskem. Uprava je obljubila, da bo izboljšala delovne pogoje in povišala plače, kljub temu se od takrat razmere ni so veliko spremenile. Foxconn je zgolj pospešil selitev tovaren v notranjost Kitajske, kot “ceneno” delovno silo pa še vedno zaposluje dijake na delovni praksi in se zanaša militaristični režim upravljanja.

Vendar so delavci in delavke v Foxconnu daleč od tega, da bi sprejeli vlogo tihih žrtev. Ritmu montažne linije se na različne načine upirajo vsak dan, v več tovarnah po državi pa jim je uspelo organizirati tudi stavke.

Pogovor temelji na skupnih raziskavah in aktivnostih, ki jih gongchao.org izvaja v povezavi z boji kitajskih migrantskih delavcev. Situacija v Foxconnu bo predstavljena tudi s pomočjo slik in avdio-vizulanih materialov. Sledila bo diskusija o tem kako lahko iSužnje podpremo in najdemo povezave med njihovimi in našimi boji.

Predstavitev v Ljubljani bo v četrtek, 4.4., v SC Rog ob 19:00 in Mariboru v soboto, 6.4., v CAAP-u ob 17:00.

Facebook dogodek: https://www.facebook.com/events/116972608493830/

See online : iSlaves' Struggles (@gongchao.org)